29. 3. 2024
Odziv Ministrstva za zdravje
Pravico do nadomestila za čas zadržanosti od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo urejata Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakon o zdravstvenem varstvu in o zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter Zakon o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (ZIUZDS). ZZVZZ in ZIUZDS urejata postopek in višino povračila nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer takrat, ko se slednje izplačuje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, to je od 31. delovnega dne odsotnosti zavarovanca. Šele od 31. delovnega dne zadržanosti dalje je torej plačnik nadomestila med začasno zadržanostjo od dela Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (33. člen ZIUZDS). Pred tem, v skladu s 137. členom ZDR-1, do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela izplačuje nadomestilo plače delavcu delodajalec iz lastnih sredstev.
Posebnost s. p., kot tudi drugih samozaposlenih oseb, je, da nastopajo kot delavec in delodajalec v enem. Za s. p. kot tudi za druge pravne osebe, ki so ustanovljene po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), namreč velja, da nastopajo navzven kot delodajalci. Glede na ZGD-1 so bili ustanovljeni z namenom opravljanja pridobitne dejavnosti kot svoje izključne dejavnosti, pri čemer se kot pridobitna dejavnost glede na drugi odstavek 3. člena ZGD-1 šteje dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Zato se za s. p. uporabljajo določbe 137. člena ZDR-1 tudi glede dolžnosti samozaposlenega kot delodajalca, to je breme nadomestila do 30 delovnih dni.
V zvezi s stopnjami plačevanja prispevkov pa je treba pojasniti, da je prispevna stopnja za zdravstveno zavarovanje določena v 11. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), in sicer:
- za poškodbo izven dela in bolezen zavarovanec 6,36% in delodajalec 6,56% ter
- za poškodbo pri delu in poklicno bolezen delodajalec 0,53%.
Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, s. p. nastopa v funkciji delavca in delodajalca, zato mora pokriti prispevke obeh, tako zavarovanca kot tudi delodajalca. Treba je poudariti, da se stopnja prispevka zavarovanca ne razlikuje glede na njegov zaposlitveni status (zaposlen ali samozaposlen).
Menimo, da bi zagotovilo izplačila nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za samozaposlene tudi za prvih 30 delovnih dni zadržanosti od dela povzročilo neenakost, saj bi bilo tako samozaposlenim zagotovljeno več pravic v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja kot ostalim udeležencem na trgu dela. Skladno z veljavno zakonodajo je zagotovljena enakost, saj se nadomestilo za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni za prvih 30 delovnih dni ne zagotavlja v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ne za delavce v delovnem razmerju, kot tudi ne za samozaposlene.
V skladu z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobude je odločitev vsakega posameznika, na kakšen način bo opravljal dejavnost oziroma poklic, ali se bo zaposlil oziroma samozaposlil. Različni statusi imajo prednosti (na davčnem področju na primer status samozaposlenih v kulturi omogoča možnost, da socialne prispevke plačuje država) in slabosti, ki vplivajo na odločitev posameznika o pravnoorganizacijski obliki opravljanja pridobitne dejavnosti.