Delo v gostinstvu (omejevanje dela strokivno neusposobljenim osebam)

Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport

Vprašanja se nanašajo na zaposlovanje in deregulacijo poklicev, zato sodijo v pristojnost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zakon o gostinstvu (Ur. list RS, 93/07 – UPB, 26/14 – Zkmet-1B in 52/16) ne vsebuje določb o regulaciji poklica, morebitne spremembe tudi v prihodnje niso predvidene.

Evropska unija si prizadeva za deregulacijo poklicev, ki niso nevarni za življenja ljudi. V primeru regulacije bi se deficit kadra s področja gostinstva zagotovo povečal, saj se že sedaj soočajo s kadrovskimi težavami, čeprav lahko zaposlijo kogarkoli, ki bi bil delodajalcu primeren.
 

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Zakon o delovnih razmerjih[1] (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) je osrednji zakon s področja delovnega prava, ki ureja individualna delovna razmerja. Kot splošno delovnopraven predpis v svojem jedru ureja pogodbo o zaposlitvi, pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, varstvo nekaterih kategorij delavcev, uveljavljanje in varstvo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ter delovanje in varstvo sindikalnih zaupnikov. V okviru posebnih določb pa obravnava položaj napotenih delavcev, delo otrok, dijakov in študentov ter ekonomsko odvisnih oseb.

ZDR-1 določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in objavljene pogoje za opravljanje dela (prvi odstavek 22. člena). Edino, kar ZDR-1 izrecno določa kot pogoj, je splošna sposobnost za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki znaša 15 let. Vsi ostali pogoji (kot npr. smer in stopnja izobrazbe) pa so vezani na potrebe delovnega mesta. Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela, pri čemer ta obveznost za manjše delodajalce ne velja (2. odstavek 22. člena ZDR-1). Pogoji za opravljanje dela so lahko določeni tudi z drugimi predpisi kot npr. v zakonu ali kolektivni pogodbi. Iz navedenega sledi, da splošna delovnopravna ureditev ne določa pogojev za zaposlovanje na posameznih področjih oziroma vrstah dela, temveč se to ureja s področnimi zakoni (ki so v pristojnosti posameznih ministrstev) oziroma kolektivnimi pogodbami.

V zvezi z navedeno temo dodajamo še, da je bilo v letu 2015 v Preambuli Priporočila Sveta v zvezi z nacionalnim programom reform Slovenije za leto 2015 in mnenja Sveta o programu  Slovenije za stabilnost za leto 2015 (COM(2015) 273 final[2]) v 14 točki med drugim zapisano: »Število reguliranih poklicev se je zmanjšalo s 323 na 242, vendar je še vedno veliko.«.

Glede na vse navedeno menimo, da predlogu po spremembah na tem področju ni slediti.

[1] Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDS

[2] Dostopen na povezavi: https://commission.europa.eu/document/download/b8af4f60-a844-4c6b-960e-16ecd9a7218a_sl?filename=csr2015_slovenia_sl.pdf