29. 1. 2024
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi s konkretnim predlogom za spremembo Zakona o davku na dediščine in darila (ZDDD) na način da se bodo med zavezance za plačilo davka štelo tudi verske skupnosti, katere dedujejo nepremičnine, njihovo delovanje pa ni v splošno koristne namene, je potrebno z vidika davčne politike izpostaviti, da davčna zakonodaja sistemsko ureja področje obdavčitve, v skladu s pravnim okvirjem, ki velja v Republiki Sloveniji, in v skladu s cilji in nameni davčne politike, ter posledično določa davčno obravnavo transakcij, dohodkov in premoženja subjektov, pravnih in fizičnih oseb, vključno cerkva in drugih verskih skupnosti. Davčna zakonodaja mora določiti davčno obravnavo predmetnih oseb oziroma transakcij, ki jih le-te opravijo, pri čemer posamezni davčni predpisi zasledujejo načela in cilje posameznega davka.
V skladu z Zakonom o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06 in 36/16 – odl. US; ZDDD) so cerkve in druge verske skupnosti, v nasprotju z nekaterimi drugimi pravnimi osebami zasebnega prava, sicer oproščene davka na dediščine in darila, vendar so, ne glede na to dejstvo, v skladu z 9. členom ZDDD, v primerljivem položaju z drugimi pravnimi osebami zasebnega prava, v kolikor prejeto dediščino ali darilo namenijo opravljanju svoje nepridobitne dejavnosti (verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialno-varstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti ali za opravljanje dejavnosti zaščite in reševanja). Zakon prav tako določa oprostitev, če gre za darilo ali dediščino, ki ima status kulturnega spomenika, pod pogojem, da podarjenega ali podedovanega kulturnega spomenika ne odtuji pred potekom 10 let in pod pogojem, da je kulturni spomenik dostopen za javnost ali da je namenjen izvajanju kulturnih dejavnosti, o čemer sklene dedič ali obdarjenec z ministrstvom, pristojnim za kulturo, sporazum z neomejenim trajanjem. V kolikor pa cerkev ali verska skupnost prejme dediščino in darilo za namene opravljanja ekonomske dejavnosti, jo prejme kot ekonomski subjekt, ki opravlja pridobitno dejavnost. V takem primeru se vrednost prejetega premoženja šteje kot prihodek subjekta, ki se vključi v ugotavljanje njegovega dobička iz pridobitne dejavnosti.
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; ZDDPO-2) določa sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb. Verske skupnosti, vključno cerkev, se po 9. členu ZDDPO-2 uvrščajo med t.i. zavezance, ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti (kot so npr. društva, ustanove, zavodi). Ti zavezanci plačajo davek le od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti, za dohodke iz opravljanja nepridobitne dejavnosti pa zanje velja oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb. Kaj se šteje za pridobitno ali nepridobitno dejavnost oziroma za dohodke iz opravljanja pridobitne ali nepridobitne dejavnosti pri zavezancih iz 9. člena ZDDPO-2, ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti, je natančneje določeno s podzakonskim aktom in sicer Pravilnikom o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (Uradni list RS, št. 109/07, 68/09 in 137/21). Pri tem pa že sam 9. člen ZDDPO-2 opredeljuje da se pridobitna dejavnost opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička, da z opravljanjem pridobitne dejavnosti zavezanci iz tega člena konkurirajo na trgu z drugimi osebami po tem zakonu, ter vrsto pravne osebe zavezanca iz tega člena. Pri tem so za konkretno davčno obravnavo pomembna vsa dejstva in okoliščine posameznega konkretnega primera, denimo vnaprej določena cena, zavezujoči ceniki, prostovoljnost, oblika nudenja storitev, okoliščine storitve itd.
Ministrstvo za finance glede na navedeno meni, da je veljavna davčna obravnava cerkva in drugih verskih skupnosti ustrezna, saj te subjekte obravnava primerljivo drugim subjektom v bistveno enakih položajih.