16. 2. 2024
Odziv Ministrstva za okolje, podnebje in energijo
V zadnjem času smo v resnici priča izredno velikemu padcu cen električne energije na veleprodajnih trgih, ki se v tem trenutku gibljejo okrog 70-80 €/MWh. Ne pozabimo, leta 2022, v času največje krize, so bile te iste cene tudi na 600 €/MWh.
Kljub vladni omejitvi maloprodajne cene elektrike in oprostitve dela prispevkov (OVE SPTE) pa cene niso več tako nizke, kot so bile pred letom 2021.
Statistika jasno kaže, da so maloprodajne cene električne energije (skupaj z veleprodajnimi) padale od leta 2009 do 2017, dolgih 18 let. In to celo v absolutnem znesku, brez upoštevanja inflacije, z upoštevanjem inflacije v teh 18 letih bi bil padec še bolj drastičen. Leta 2017 je bila maloprodajna cena električne energije na zgodovinskem dnu, za industrijo okrog 42 €/MWh, za gospodinjstva okrog 53 €/MWh. Od leta 2017 do srede 2021 sta se ti vrednosti blago višali do 57 za industrijo in 68 za gospodinjstva, potem pa se je (zaradi pregrevanja gospodarstva po koncu epidemije) začel strm dvig cen, ki se je zaradi ukrajinske krize nadaljeval v leti 2022 in 2023, ko so maloprodajne cene dosegle vrh, industrija od 198 do 169 €/MWh, gospodinjstva 105 €/MWh. Maloprodajne cene bi bile brez vladnih ukrepov še precej višje, terminske cene na borzah so segle skoraj do 1000 €/MWh. V drugi polovici 2023 in v začetku 2024 so veleprodajne cene padle, maloprodajne bodo temu padcu sledile nekoliko hitreje pri industriji in nekoliko počasneje pri gospodinjstvih.
Stroka je precej enotna v oceni, da so bile nizke cene pred letom 2021 prenizke za investicije v proizvodnjo električne energije. Investicije v obnovljive vire so vse države članice obilno spodbujale, kar se je poznalo pri omrežnini in pri davkih, ne pa v ceni energije. Potem ko se je kriza končala, pričakujemo, da se bodo cene ustalile na nivoju, ki bo omogočal investicije v nove vire, ki jih ob zapiranju visokoogljičnih virov zelo potrebujemo.
Visok dvig v letih 2021 in 2022 ni posledica špekulacij na trgu, ampak realnih dogodkov, ki so pretresli cel svet, ne le Evrope: epidemije in zagona po epidemiji ter ukrajinske krize. Nadzorne institucije EU so zelo podrobno analizirale trgovanje na borzah v kriznem času in niso odkrile kakšnih bistvenih špekulacij.
Ugotovimo lahko torej, da trg z električno energijo v EU deluje. O tem ni bilo dosti dvomov dolgih 18 let, ko so cene padale, o tem ni dvoma tudi v času krize, ko so za visoke cene obstajali jasni razlogi, o tem najbrž ni dosti dvomov tudi zdaj, ko smo priča normalizaciji.
Slovenija je članica EU, v EU imamo skupni trg z električno energijo. Na trgu konkurenca ohranja cene najniže, kot je mogoče. Ceno določa razmerje med ponudbo in povpraševanjem po principu marginalne cene, ne lastni stroški proizvajalcev. Vse države članice elektriko občasno uvažajo, občasno izvažajo, to velja tudi za Slovenijo. Ne gre le za naključne razloge (suša, vročina, okvare v elektrarnah), pogosto je uvoz cenejši od lastne proizvodnje. Praviloma vedno delujejo najcenejše elektrarne, šele ko te ne morejo zadovoljiti povpraševanja, se vključijo dražje. Najdražje so plinske elektrarne, ki v času največje porabe običajno določajo tržno ceno elektrike. Ta optimizacija se dogaja na nivoju celotne Evrope, ne le na nivoju posameznih držav, kar je dobro predvsem za odjemalce, ki imajo tako vedno najnižjo možno ceno. Pri tem nobena država ne more drugih izsiljevati in za izvoz predpisovati drugačne cene, kot zase. To je dobro predvsem za manjše države, kot je Slovenija, za katere je pogosto uvoz edina ali pa cenejša možnost, ko so elektrarne v remontu ali okvari in ko v rekah ni veliko vode. So pa zelo pogosta tudi obdobja, ko Slovenija elektriko izvaža, s tem veliko zaslužijo predvsem elektrarne, ki imajo lahko višje dobičke, ki jih pobere lastnik, to je država, kar je dobro za davkoplačevalce.
Zapiranje električne energije v državne meje, kot je predlagano v predlogu, je v popolnem neskladju s pravili enotnega evropskega trga. Enotni evropski trg na splošno, ne le za električno energijo, koristi še najbolj majhnim članicam, kot je Slovenija. Zapiranje električne energije v državne meje pa je v nasprotju tudi z vitalnim interesom Slovenije po zanesljivi in konkurenčni oskrbi z električno energijo.
Predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Teoretično kar ste napisali drži..praktično pa cene energentov določajo samo špekulacije na borzah. Nobenega razloga ni bilo, da se je za toliko podražila el. energija saj se ni podražil noben vir za njeno pridobivanje. Plin, ki je imel realno podlago za dvig, ni bistven energent za pridobivanje el. energije v EU. To da imamo sicer skupen trg pa ne omejuje principa zaveze primarne prodaje v državnih elektrarnah pridobljene energije znotraj države. Zaveza EU je samo da moramo hkrati imeti odprt trg tudi za druge kar pa predlog ni izključil. Prav tako bi se lahko brez omejitev ven prodajali viški.
Vaš odgovor kaže, da ne poznate zakonodaje niti se ne potrudite dobro prebrati predlogov..
Podpiram omejitev prodaje energije pridobljene iz državnih virov na prostem trgu, saj se zavedam naraščajočih težav v energetskem sektorju, ki izvirajo iz nenadznih nihanj cen električne energije na prostem trgu. V času, ko smo priča izjemnemu porastu cen, ki ni povezan s proizvodnimi stroški, temveč predvsem s špekulacijami na trgu, je nujno ukrepati v smeri zagotavljanja stabilnosti in vzdržnosti.
Zakon, ki bi določal primarno prodajo energije iz državnih virov na internem trgu, je smiseln korak, ki bi lahko omilil vpliv špekulacij na cene električne energije. Predlagana cena, sestavljena iz proizvodne cene z dodanim maksimalnim odstotkom marže, bi zagotavljala proizvajalcem potrebna sredstva za vzdrževanje in razvoj, obenem pa bi omejila pretirano dobičkonosnost na račun končnih uporabnikov.
Poudariti je treba, da bi proizvajalci, ki bi se odločili za izvoz energije, morali zagotoviti nadomestno energijo po enaki ceni, kar bi spodbujalo odgovorno ravnanje in vzdrževanje uravnoteženega energetskega sistema. Omejitve, ki bi zajemale le državne vire, vključno z obstoječimi in morebitnimi novozgrajenimi nuklearkami, bi Sloveniji omogočile, da zadrži večji nadzor nad cenami ter obenem zagotovi konkurenčnost svojemu gospodarstvu.
S tem predlogom bi Slovenija lahko ohranila razumne cene energije za svoje prebivalce, s čimer bi prispevala k ohranjanju socialne stabilnosti in zagotavljanju ustavnih pravic državljanov do dostopne in varne oskrbe z električno energijo. Ta ukrep bi hkrati podpiral nacionalno gospodarstvo in ga ohranjal konkurenčnega na globalnem trgu.
Slovenska energetika bi morala v prvi vrsti zagotavljati energijo državi SLO in šele ko in če bi imela viške z njimi trgovati ter s prejeto kupnino nižati ceno energije v državi SLO ali jo nameniti za razvoj in vzdrževanje energetskih postrojev - elektrarn. Zanimivo bo ob koncu življenjske dobe NEK ko se bo izkazalo, da sredstev za razgradnjo le te ni ali jih ni dovolj. Kdo bo to plačal? To, da nekdo na borzi proda proizvedeno električno energijo za 10. let naprej pa je čisto navaden kriminal, če vemo, da bo potrebno to isto elektriko kupiti nazaj po tržnih cenah v določenem trenutku.