Slovenščina v šoli
Poslušam svoje potomce in njihove prijatelje, da je slovenščina grozen predmet in sem žalostna, saj to ni normalno. Že nekaj časa se sprašujem zakaj. Ko sem v Delu prebrala zapis učiteljice slovenščine, da se otroci raje pogovarjajo in pišejo v angleščini, me je zaskrbelo, kaj je narobe z učenjem slovenščine, da je otroci ne marajo. V gimnaziji nas je slovenščino učil Anton Ingolič in sem se spomnilanjegovih besed, da nas ne bo preveč gnjavil s slovnico, naj raje beremo knjige in se pogovarjamo. Seveda nas je naučil osnov slovnice, ni pa nas mučil z njo. Današnji pouk slovnice je dejansko mučenje z neskončno vrsto pravil, saj se od Toporišiča naprej pojavljajo vedno nova in nova. Preveč slavistov se hoče proslaviti z novimi "odkritji", po mojem skromnem mnenju.
Angleščino se otroci učijo drugače, predvsem z govorom in pisanjem ter veliko manj s slovnico. Zdi se , da se slovnice naučijo nekako mimogrede, pride jim v ušesa in sploh ne razmišljajo veliko o njej.
Pregledovala sem tudi sezname knjig, ki jih priporočajo osnovnošolcem za bralno značko in obvezno čtivo. Sama že vse življenje zelo rada berem, tudi slovenske avtorje, vendar v teh seznamih težko najdem knjigo, ki bi me pritegnila.
Predlagam, da odgovorni na ministrstvu razmislijo o negativnem odnosu otrok do slovenskega jezika in skušajo spremeniti kurikulum in način učenja tako, da se bodo otroci radi učili slovenščino. In kot je napisala učiteljica slovenščine iz OŠ Polzela, da bodo učenci spoznali, da je slovenščina več kot le šolski predmet.