Tokrat so molili Rožni venec, naslednjič bodo molili Alahu... Predlagam vladi, da prepove kakršnakoli verska javna zbiranja in izražanje vere na javnih površinah in prostorih. Vera spada v cerkev in v domove, vse ostalo je samo izzivanje drugače mislečih.
Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Svobodno izpovedovanje vere v zasebnem in javnem življenju je ustavno zagotovljena pravica. Tudi Zakon o verski svobodi v 2. členu določa, da je verska svoboda v javnem in zasebnem življenju nedotakljiva in zagotovljena ter, da verska svoboda obsega pravico do svobodne izbire ali sprejetja vere, svobodo izražanja verskega prepričanja in odklonitve njenega izražanja ter svobodo, da vsakdo sam ali skupaj z drugimi, zasebno ali javno, izraža svojo vero v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih ali drugače. Kot določa drugi odstavek 6. člena Zakona o verski svobodi pa mora biti delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in javnosti znano, njihovo delovanje ne sme nasprotovati morali in javnemu redu.
Vsebino in obseg pravice do verske svobode podrobneje opredeljujejo številni mednarodni dokumenti. Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 vsakomur zagotavlja pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem obredov (18. člen). Podobno opredeljuje vsebino svobode veroizpovedi tudi 18. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vsebuje svobodo imeti ali sprejeti vero ali prepričanje po svoji izbiri in svobodno izražati svojo vero ali prepričanje posamično ali v skupnosti z drugimi, javno ali zasebno, z bogoslužjem, izpolnjevanjem verskih in ritualnih obredov in poučevanjem. Podobno opredelitev vsebuje tudi prvi odstavek 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki
določa, da "ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izražata svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih obredih." Podobno tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v prvem odstavku 10. člena določa, da ima vsakdo "… pravico do svobode misli, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih."
Ustavno sodišče je že leta 2001 v odločbi št. U-I-68/98 (Uradni list RS, št. 101/01) sprejelo stališče, da pozitivni vidik svobode vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave posamezniku zagotavlja, da svojo vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov. Pozitivna verska svoboda torej zagotavlja vsakršno (ustno ali pisno, zasebno ali javno) izražanje vere oziroma pripadnosti veri, vključno z molitvami in širjenjem verskih resnic, varovana pa so tudi ravnanja, ki pomenijo izpolnjevanje verskih pravil (bogoslužja, obredi, rituali, procesije, uporaba verskih oblačil, simbolov ipd.). Na splošno je mogoče reči, da ustavno zagotovljena verska svoboda vključuje navzven zaznavna ravnanja, ki so pomembno povezana s posameznikovim verskim prepričanjem. Kot izhaja iz ustavnosodne odločbe št. U-I-68/98 pa to ne pomeni, da so varovana prav vsa ravnanja, ki bi jih versko prepričanje zgolj spodbudilo ali bi nanje vplivalo s kakršno koli intenzivnostjo. Ustavno varstvo zajema zgolj tista ravnanja, ki so razumno povezana z bistvom verskega prepričanja in brez katerih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena, je navedeno v 84. točki odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/07-23 (Uradni list RS, št. 46/10).
V odločbi št. U-I-68/98 je Ustavno sodišče med drugim sprejelo tudi stališče, da negativna verska svoboda terja od države, naj prepreči vsakršno prisilno (neželeno) konfrontacijo posameznika s kakršnim koli verskim prepričanjem. Vendar pa v konfliktu med pozitivno in negativno svobodo vere, torej kadar pozitivna svoboda vere posega v negativno svobodo vere, negativna svoboda nima apriorne prednosti pred pozitivno svobodo. V vsakem konkretnem primeru je treba opraviti tehtanje in presoditi, kateremu vidiku svobode je treba v skladu z načelom sorazmernosti dati prednost, je navedeno v 86. točki odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/07-23. Ustavno sodišče je tako na primer ugotovilo, da prepoved konfesionalne dejavnosti v javnih vrtcih in šolah pomeni sorazmeren in zato dopusten poseg v pozitivni vidik svobode vere, gradnja verskega objekta pa npr. sama po sebi še ne more pomeniti posega v t. i. negativen vidik svobode vere.
Glede na ustavno zagotovljeno pravico do svobodnega izpovedovanja vere v zasebnem in javnem življenju predlog državljana ni primeren za nadaljnjo uporabo.