Ureditev subvencij za trajnostne naložbe
Predlagam bolj smiselno razporeditev subvencij za trajnostne naložbe (Ekosklad). Vedno višje cene ogrevanja bodo narekovale energetske sanacije objektov, ki pa so zdaj velikokrat nedostopne.
Par primerov: V letu 2022 si za gradnjo pasivnega objekta prejel subvencijo, ki je pogojevala vgradnjo rekuperacijskega sistema, ustrezno debelino fasade in ogrevanje s toplotno črpalko. Znesek se je vrtel okrog 10.000 €. Letos so pogoji zaostreni, k omenjenim pogojem sta se priključila še dva; in sicer učinkovita raba deževnice in lastna sončna elektrarna. To investicijo seveda močno podraži, ostale graditelje, ki te možnosti morda nimajo (ali pa so še v fazi načrtovanja), pa postavlja v neenak položaj.
Z drugimi besedami, nekdo, ki bo investiral 300, 400 ali 500 tisoč evrov v bivalni objekt, bo zato morda prikrajšan subvencije, medtem ko vsak, ki kupi električno vozilo, prejme okrog 5.000 € subvencije. Bivalni objekt bo okolju prijazen vsaj 50 ali več let, avtomobili so v povprečju stari 11 let in najbrž se strinjamo, da je ima streha nad glavo višjo prioriteto kot avtomobil.
Predlagam torej ustreznejšo razporeditev subvencij, ki bodo dolgoročno vplivale na ogljični odtis, ker to, kar se dogaja sedaj, ni ravno preveč prijazno do okolja, če nam je res mar za to.
Za začetek naj se višina subvencije pri gradnji upošteva za vsak posamezen sklop - namesto da se zahtevajo vsi sklopi brez izjem, saj je to dodatno nepravično v primerih, kjer sončna elektrarna zaradi neustreznega omrežja sploh ni izvedljiva. To pomeni spet dodatne stroške (baterija), kar nas ponovno privede do neenake obravnave in vnovične smiselnosti investicije, ki jo bodo (če sploh!) koristili šele zanamci.
Subvencije za vozila naj se ustrezno prilagodi v razmerju z ostalimi naložbami. Nikakor ne moremo mimo nelogičnega razmerja, da subvencija pri nakupu vozila znaša debelih 10-15% od nabavne vrednosti, pri naložbi stanovanjskega objekta pa je ta odstotek cca 3%. "Bivalna" investicija prinese tudi bistveno več davka na dodano vrednost, od katerega se država zelo solidno napaja.
Reorganizacija subvencij (in v idealnem scenariju tudi dodatna sredstva) bi tako vzpodbudila prebivalce, da bi se lažje odločali za energetske sanacije. Govorimo o zelenem prehodu, o trajnosti, o izpustih. A energetske investicije se povrnejo šele čez več 10 let. Podatek, ki ga navaja NIJZ, je zgovoren. V Sloveniji 74 % trdih delcev PM2.5 prispevajo mala kurišča. Promet pa "le" 9 %.