4. 9. 2023
Odziv Ministrstva za kulturo
Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: MK) je v skladu s 32. a členom Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22 in 18/23) pristojno tudi za opravljanje nalog na področju verske svobode in sicer v obsegu, ki ga določa Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljevanju: ZVS).
MK v skladu z ZVS odloča o pravici do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost verskih uslužbencev registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti. V skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZVS lahko cerkve in druge verske skupnosti število svojih pripadnikov dokazujejo z verodostojnimi podatkovnimi viri, med drugim lahko predlagajo tudi uporabo podatkov zadnjega popisa prebivalstva. Glede na navedeno verske skupnosti v postopku odločanja o pravici do namenske državne finančne pomoči za plačilo socialnih prispevkov verskih uslužbencev kot dokaz, da izpolnjuje vse pogoje za prejemanje pomoči iz četrtega odstavka 27. člena ZVS in četrtega in petega odstavka 28. člena ZVS predlagajo zadnji popis prebivalstva v letu 2002, ki je še vseboval podatke o veroizpovedi prebivalstva. Podatki zadnjega popisa prebivalstva v letu 2002 se uporabljajo tudi pri dokazovanju pogojev za izredno naturalizacijo iz verskih razlogov v skladu s 4. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 41/07, 45/10 in 24/13).
Glede na navedeno se MK strinja s pobudnikom, da so podatki o veroizpovedi prebivalstva zelo pomembni, saj jih redno upošteva pri svojem delu, hkrati pa razume tudi objektivne razloge, da se ponovnega popisa prebivalstva, ki bi vseboval podatke o veroizpovedi, trenutno ne načrtuje.
Odziv Statističnega urada
V Sloveniji je bilo po drugi svetovni vojni izvedenih 11 popisov prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj. Zbiranje podatkov o veroizpovedi je bilo vključeno v tri popise, ki so potekali v letih 1953, 1991 in 2002 ter so bili izvedeni na klasični, tj. terenski način.
Po določilih 41. člena Ustave Republike Slovenije je izpovedovanje vere v zasebnem in javnem življenju svobodno. Pravni pouk o tem je bil tudi jasno podan v vprašalnikih zadnjega popisa prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, v katerem smo zbirali tudi podatke o veroizpovedi.
Osebni podatki, ki razkrivajo verska ali filozofska prepričanja, spadajo v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov[1] med posebne vrste osebnih podatkov, za katere veljajo posebni pogoji zbiranja in obdelave, ki zagotavljajo ustrezno varstvo teh podatkov (npr. ločen zapis podatkov, zapis na podlagi zakona in tudi izrecno podane privolitve, nadaljnja obdelava teh podatkov z anonimizacijo, prednostno uničenje teh zapisov ipd.).
Z metodološkega vidika je veroizpoved zahtevna vsebina, ki je ne opredeljuje nobena natančna definicija. Pri Popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002 (v nadaljevanju: Popis 2002) v navodilih za zbiranje podatkov v nasprotju z drugimi vsebinami ni bilo podane definicije veroizpovedi. Tako se je popisani samoopredelil, če je to želel storiti, in je odgovoril tako, kot je razumel vprašanje. Tudi mednarodna priporočila za izvedbo popisov prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj opisujejo, da se podatki o veroizpovedi lahko nanašajo na različne vidike, kot so formalna pripadnost verski skupnosti, identifikacija s posamezno versko skupnostjo, versko prepričanje, veroizpoved, v kateri je posameznik odraščal, ali obiskovanje verskih obredov. Podatki o veroizpovedi tako spadajo med neobvezne spremenljivke popisov prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v EU.
V Popisu 2002 za skoraj četrtino prebivalcev (23 %) podatka o veroizpovedi ni bilo mogoče pridobiti: 16 % prebivalcev na vprašanje ni želelo odgovoriti, za 7 % pa je bil odgovor neznan. Stopnja neodgovora na vprašanje o veroizpovedi v Popisu 2002 je bila torej visoka. To je sprožilo veliko javnih polemik; pojavile so se različne, tudi diametralno nasprotne interpretacije podatkov.
Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj se v Republiki Sloveniji od leta 2011 naprej ne izvaja več na terenu, temveč ga Statistični urad RS v skladu s priporočili mednarodne stroke izpelje na registrski način. Izvedba registrskega popisa prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj je pomemben mejnik v razvoju slovenske statistike – postali smo šele sedma država na svetu, ki ji je to uspelo.
Registrski popis pomeni, da se podatki o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih pripravijo brez zbiranja podatkov na terenu. Namesto slednjega se izvede postopek, pri katerem že obstoječe nepovezane podatke iz različnih registrov in administrativnih baz strokovno pregledamo, ustrezno povežemo in uredimo ter pripravimo tako, da lahko uporabnikom ponudimo uporabno in kakovostno statistiko. Takšen popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj pomeni tudi velik finančni prihranek za državo (ocenjujemo, da bi terenski popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj stal okoli 22 milijonov evrov), zmanjšuje obremenjenost sporočevalcev podatkov in omogoča pogosto izvedbo. Podatki o veroizpovedi niso na voljo v nobenem izmed administrativnih virov v Sloveniji.
Po naših informacijah se veroizpoved v popisih prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ne zbira v nobeni izmed devetih držav EU, ki popis izvajajo na registrski način. Od držav, ki izvajajo terenski popis, dve državi ne zbirata podatka o veroizpovedi. V treh državah zbiranje podatka o veroizpovedi ni dovoljeno.
Statistični urad RS ne podpira ponovne izvedbe popisa prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj na terenu, v okviru katerega bi se zbiral podatek o veroizpovedi. Razlogi za to so omenjeni metodološki zadržki, čedalje manjša pripravljenost prebivalcev za sodelovanje tudi v drugih statističnih raziskovanjih oseb in gospodinjstev ter ne nazadnje tudi velik finančni vložek za izvedbo.
Statistični urad RS prav tako ne podpira, da bi podatke o veroizpovedi zbrali z anketnim raziskovanjem. Na podlagi analize podatkov o sestavi prebivalstva po veroizpovedi iz leta 2002 smo ugotovili, da bi bilo potencialno vzorčno anketno raziskovanje, ki bi ponudilo dovolj kakovostne statistične podatke o številu in sestavi prebivalstva po veroizpovedi, kompleksno in težko izvedljivo, in sicer predvsem zaradi neenakomerne ozemeljske razporeditve prebivalcev posameznih veroizpovedi v Republiki Sloveniji. Poleg tega so tudi za tako raziskovanje relevantni vsi metodološki izzivi, omenjeni pri popisu.
Če bi pristojne institucije v državi vzpostavile ustrezen register verske pripadnosti državljanov, bi ga Statistični urad RS prevzel kot enega izmed podatkovnih virov. To bi omogočilo analizo podatkov, primerljivo s popisom prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj. V povezavi z vzpostavitvijo registra verske pripadnosti državljanov je Ministrstvo za kulturo leta 2016 zapisalo: »Ker je bila v letu 2010 sprejeta odločitev o izvajanju registrskih in nič več terenskih popisov prebivalstva, in ker država nima in ne more imeti registra o verski pripadnosti državljanov, v skladu z 41. členom Ustave Republike Slovenije se namreč nihče ni dolžan izrekati glede svojega verskega ali drugega prepričanja, se bomo morali v prihodnosti morda bolje naučiti uporabe drugih virov, ki pričajo o velikosti naših religijskih organizacij (ali pa v posameznih primerih bolje presoditi, kdaj in kje te podatke zares potrebujemo).«