Odmori Javna uprava kava

Odziv Ministrstva za javno upravo

Zakon o javnih uslužbencih[1] ne ureja delovnega časa, prav tako pa tudi ne odmorov med delovnim časom. Uredba o delovnem času v organih državne uprave[2] v prvi alineji 2. člena določa, da je delovni čas efektivni delovni čas, v katerem javni uslužbenec opravlja svojo delovno obveznost iz delovnega razmerja v organu državne uprave, čas odmora in čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedene uredbe razporeja polni delovni čas predstojnik ali po njegovem pooblastilu druga oseba, pri razporejanju polnega delovnega časa pa se upoštevajo potrebe delovnega procesa in varujejo pravice do odmorov in počitkov javnih uslužbencev. V skladu s prvim odstavkom 21. člena uredbe se v delovni čas štejejo ure prisotnosti na delu, čas odmora, letni dopust, državni prazniki in drugi z zakonom določeni dela prosti dnevi, ure odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače ter ure za čas usposabljanja in izpopolnjevanja.

Zakon o delovnih razmerjih[3], ki odmor med delovnim časom ureja tako za zaposlene v zasebnem sektorju gospodarstvu), kakor tudi za zaposlene v javnem sektorju[4], v 142. členu določa, da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu ZDR-1 ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Efektivni delovni čas je osnova za izračun produktivnosti dela. Odmor med delovnim časom ureja 154. člen ZDR-1, ki določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s 65. ali 67. členom ZDR-1, vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa. Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. Čas odmora med dnevnim delom se všteva v delovni čas.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 odločilo, da je treba pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in dinamiko le-te. V sodbi IV Ips 87/2009 z dne 8. 7. 2010 je Vrhovno sodišče RS pri odločanju o režimu odmora (ali je ta določen kot enotesni odmor v trajanju 30 minut ali pa je odmor sestavljen iz več delov ter kako dolgo traja posamezen del) zavzelo stališče, da je treba zasledovati namen te pravice ob upoštevanju potreb delovnega procesa in potreb delavcev po regeneraciji. Namen določbe prvega odstavka 154. člena ZDR-1 je vzdrževanje oziroma obnovitev delavčevih psihofizičnih sposobnosti v času dnevne delovne obveznosti in je eden izmed ukrepov zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Glede na to, da iz jezikovne razlage določbe prvega odstavka 154. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi odmor med delom moral nujno trajati neprekinjeno 30 minut, je odmor med delovnim časom lahko določen tudi drugače, torej v več delih, pri čemer pa mora biti uresničen namen pravice do odmora med delom, to je povrnitev psihofizičnih sposobnosti delavca. Vsebina kogentne norme prvega odstavka 154. člena ZDR-1 o trajanju odmora med delovnim časom je, da čas odmora med delovnim časom pri delavcu, ki dela polni delovni čas, ne sme trajati manj kot 30 minut. Kogentno je torej določen skupen čas trajanja odmora, ne pa tudi njegova razporeditev. Izhajajoč iz že opredeljenega namena prvega odstavka 154. člena ZDR-1 pa ni mogoče zagovarjati stališča, da je mogoče psihofizično regeneracijo delavca doseči zgolj z odmorom med delovnim časom v neprekinjenem trajanju 30 minut. Iz ureditev v primerljivih evropskih državah izhaja, da je čas trajanja odmora med delovnim časom urejen različno in sicer povprečno v trajanju od 15 do 30 minut, pri čemer tudi zakonodaje s krajšim trajanjem odmora zasledujejo isti namen, to je povrnitev psihofizičnih sposobnosti delavca.

Bistvo koriščenja odmora na način, da je izpolnjeno njegovo bistvo, tj. da se delavec posveti lastnim interesom, se regenerira, odpočije, ni v nasprotju s tem, da javni uslužbenec med delovnim časom večkrat spije kavo, vendar pa sme celotno trajanje odmora, če le-ta dela polni delovni čas, trajati zgolj 30 minut, dolžina odmora med delovnim časom pa se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa, torej je v tem primeru lahko krajša ali daljša od 30 minut.

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa[5] v peti točki uvodne izjave med drugim določa, da je v Skupnosti treba zagotoviti ustrezne odmore. V 4. členu nadalje navedena direktiva določa, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od šest ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določi v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali, v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo. V angleškem tekstu navedene direktive je odmor opredeljen kot »break« in ne kot počitek oziroma v angleškem tekstu »rest«.

Direktiva 2003/88/ES v primeru odmora med delovnim časom[6] ne predvideva minimalnega trajanja odmora, temveč napotuje na natančnejše urejanje v kolektivnih pogodbah ali v nacionalni zakonodaji. Direktiva 2003/88/ES ne določa trajanja odmora med delovnim časom, niti ne določa, ali mora biti zagotovljen v nepretrganem trajanju ali v delih. Čas, v katerem delavec ne dela, pa je mogoče šteti kot odmor le v primeru, če delavec ve, da bo lahko prekinil delo in izkoristil odmor za krajši počitek in da v času odmora delodajalec od njega ne bo zahteval, da nemudoma začne z delom. V tem smislu ima odmor med delovnim časom tudi naravo počitka, čeprav se od njega razlikuje, saj predstavlja odmor med delovnim časom krajši odmor (premor) med delom, ki ni povsem primerljiv s pojmom dnevnega ali tedenskega počitka kot počitka po opravljenem delu v delovnem dnevu ali tednu, saj dnevni in tedenski počitek trajata dalj časa. Direktiva 2003/88/ES v 17. in 18. členu omogoča tudi odstopanja od 4. člena, ki pa v naši ureditvi niso urejena. Države članice morajo v skladu 4. členom Direktiva 2003/88/ES sprejemati potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od šest ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določi v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali, v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo, kar pomeni, da imajo lahko članice (Španija, Slovenija itd.) lahko različno urejeno trajanje in pogoje za dodelitev oziroma koriščenje odmora med delovnim časom.

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Uvodoma naj pojasnimo, da MDDSZ ni pristojno dajati pravnih nasvetov strankam v konkretnih postopkih niti podajati obvezujočih pravnih mnenj. Kot upravni organ podaja pojasnila v zvezi z zakonsko ureditvijo delovnopravnih vprašanj ter oblikuje neobvezujoča pravna mnenja oziroma strokovna stališča z vidika splošne delovnopravne ureditve. Za odločanje v konkretnih spornih zadevah s področja delovnega prava je pristojno delovno sodišče v individualnih delovnih sporih. Za strokovno pomoč in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja delovna razmerja, je pristojen Inšpektorat Republike Slovenije za delo.

Uvodoma naj izpostavimo tudi določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1), ki določa, da ta zakon ureja delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah in zasebnikih, ki opravljajo javno službo, le pod pogojem, da poseben zakon njihovih delovnih razmerij ne ureja drugače.

Kot je med drugim že MJU pojasnilo, Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) v 142. členu določa, da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu ZDR-1 ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Efektivni delovni čas je osnova za izračun produktivnosti dela. Odmor med delovnim časom ureja 154. člen ZDR-1, ki določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s 65. ali 67. členom ZDR-1, vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa. Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. Čas odmora med dnevnim delom se všteva v delovni čas.

Odmor med delom predstavlja pomemben ukrep zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu. Namen odmora med dnevnim delom je obnova oziroma vzdrževanje delavčevih psihičnih in fizičnih sposobnosti v času dnevne delovne obveznosti. Delodajalec je dolžan delavcem med delom zagotoviti odmor, da bi si v tem času odpočili in si nabrali novih moči za nadaljnje delo.

Dalje naj pojasnimo, da ureditev delovnega časa (ob tem pa tudi odmora) v splošni delovni zakonodaji upošteva zahteve Direktive 2003/88/ ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva). Ta v 4. členu zagotavlja delavcu, katerega delovnik je daljši od šestih ur, pravico do odmora. Podrobnosti v zvezi z odmorom, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, Direktiva prepušča ureditvi v državah članicah. Direktiva ne določa minimalnega trajanja odmora med delom in daje avtonomijo v zvezi s tem nacionalnim ureditvam, vendarle pa zahteva, da mora ta biti ustrezen.

Nenazadnje naj dodamo, da je določanje oziroma razporejanje delovnega časa organizacijska in poslovna odločitev delodajalca. Delodajalec pri tem navadno upošteva naravo dela oziroma dejavnosti, upoštevati pa mora tudi omejitve, ki jih nalaga zakon. V okviru teh je delavcu dolžan zagotoviti odmor med delom, ki predstavlja enega od pomembnih ukrepov zagotavljanja varnosti in zdravja delavca.

[1] Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E, 40/12 –

ZUJF, 158/20 – ZIntPK-C, 203/20 – ZIUPOPDVE, 202/21 – odl. US in 3/22 – ZDeb, v nadaljevanju: ZJU.

[2] Uradni list RS, št. 115/07, 122/07 – popr., 28/16, 40/17 in 44/19, v nadaljevanju: uredba.

[3] Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 –

ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1, v

nadaljevanju: ZDR-1.

[4] Če le-ta ni drugače urejen v specialnih zakonih ali kolektivnih pogodbah dejavnosti in poklicev.

[5] V nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES.

[6] Za razliko od dnevnega in tedenskega počitka.