5. 6. 2023
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi z navedenim predlogom pojasnjujemo, da odgovornost sodnikov normativno urejajo Ustava Republike Slovenije (Ustava)[1], Zakon o sodniški službi[2] (ZSS) in Zakon o sodiščih[3] (ZS), in to skozi institute, kot so ocena sodniške službe, ugotavljanje disciplinske odgovornosti ter službeni nadzor sodnikovega dela. Uporaba posameznih institutov je primarno v pristojnosti predsednikov sodišč, sodnikov samih in sodnega sveta, določene vzvode pa ima v omejeni obliki tudi minister za pravosodje.
Odgovornost sodnikov na ustavni ravni določa 132. člen Ustave RS, ki ureja prenehanje in odvzem sodniške funkcije. Drugi odstavek 132. člena Ustave določa možnost državnega zbora, da na predlog sodnega sveta sodnika razreši, če je pri opravljanju sodniške funkcije kršil ustavo ali huje kršil zakon. Dodatno tretji odstavek istega člena določa obligatorno razrešitev sodnika s strani državnega zbora, v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo. Prvi odstavek 132. člena Ustave pa na splošno ureja vse ostale možnosti prenehanja sodniške funkcije, s tem da določi, da razloge za to določa zakon. Odgovornost sodnikov se lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki je urejen v 134. členu Ustave. S tem členom je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed prvin neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov, kot to izhaja iz 125. člena Ustave. Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika, niti sodnika porotnika ni možno klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno prvem odstavku omenjenega člena, in predstavlja t. i. materialno imuniteto. V drugem odstavku je vsebovana druga prepoved, da namreč sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja državnega organa. Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t. i. procesno imuniteto. S takšno ustavno določbo je zagotovljeno, da bi zakonodajna in izvršna oblast brez omejitev nadzirali sodstvo oziroma jo ovirali s kazenskimi postopki zoper sodnike, ko za to ne bi imeli pravne podlage.[4]
Vrhovno sodišče je na svoji občni seji 24. decembra 1995 sprejelo pravno mnenje glede protipravnega ravnanja sodnika, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. Pri presoji protipravnosti je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, za katero je značilna prosta dokazna presoja (8. člen Zakona o pravdnem postopku[5]) in neodvisnost sodnika pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakone. Ker je mogoče pravno vprašanje različno interpretirati, za protipravno ni mogoče šteti vsake odločitve sodnika, ki je po presoji drugega sodnika nepravilna, zato pojma protipravno ravnanje sodnika ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi (glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. 2/1995). Sodnik torej ne more biti odškodninsko odgovoren za razlago prava znotraj meja danih pooblastil. O sodnikovem protipravnem ravnanju je možno govoriti le, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če neko dejanje sodnika v postopku nima podlage v zakonu ali pa je sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar predstavlja njegovo zlorabo.
Ustavno opredeljena odgovornost sodnikov, institut izdelave ocene sodniške službe in disciplinska odgovornost sodnikov že v veljavni zakonodaji predstavljajo relativno zadostno mero možnosti uveljavljanja sodniške odgovornosti za svoje delo. Za zagotavljanje kakovosti dela sodnikov in posledično tudi nadzora nad njihovim delom je ključnih več dejavnikov: dobro izhodiščno in kvalitetno permanentno izobraževanje, stalno spremljanje in zagotavljanje enotne sodne prakse, optimalni pogoji za delo, vključno s primernim in potrebnim izvajanjem sodne uprave preko predsednikov sodišč, kritičnim spremljanjem sodnikovega dela preko njegovih ocen ter dosledno izvajanje pristojnosti s strani posameznih deležnikov v skladu s širokim naborom vzvodov, ki jih že več let omogoča področna zakonodaja (zlasti ZS in ZSS), zato menimo, da je vzpostavljen učinkovit, širok in sorazmeren sistem uveljavljanja sodniške odgovornosti, ki je ustrezno integriran znotraj okvirjev načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva.