Prepoved oglaševanja čustev in užitka pri oglaševanju izdelkov

Odziv Ministrstva za kulturo

Ministrstvo za kulturo v zvezi z navedenim predlogom navaja, da je oglaševalske vsebine v medijih urejata Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16, 39/16, 45/19 – odl. US, 67/19 – odl. US in 82/21; v nadaljnjem besedilu: ZMed) in Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Uradni list RS, št. 87/11, 84/15 in 204/21; v nadaljnjem besedilu: ZAvMS), ki sta krovna zakona na področju medijev in avdiovizualnih medijskih storitev. Oglaševanje tobačnih izdelkov, alkohola in zdravil ter zdravstvenih storitev in medicinskih pripomočkov pa je urejeno v področnih zakonih.

47. člen ZMed tako določa naslednje:

(1) Prepovedano je prikrito oglaševanje, ki naj bi prepričalo bralca, poslušalca oziroma gledalca, da v primeru objave posameznega oglasa ne gre za oglaševalske vsebine. Za prikrito oglaševanje odgovarjata naročnik objave in odgovorni urednik. V primeru prikritega oglaševanja velja domneva, da je bilo storjeno z namenom.

(2) Pri oglaševanju je prepovedano uporabljati tehnične postopke, ki bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem ne omogočajo zavestnega zaznavanja oglaševanih vsebin.

(3) Z oglaševanjem se ne sme:

• prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva;
• vzpodbujati rasne, spolne ali narodnostne diskriminacije in verske ali politične nestrpnosti;
• vzpodbujati dejanj, ki škodujejo zdravju in varnosti ljudi ali zaščiti okolja ali kulturne dediščine;
• verskih ali političnih prepričanj;
• škoditi interesom uporabnikov.

(4) Oglaševanje alkoholnih pijač prek medijev in na nosilcih iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona je prepovedano, razen če je z zakonom določeno drugače.

48. člen ZMed pa posebej ureja oglaševanje, katerega ciljno občinstvo so otroci, in sicer:

(1) Oglasi, katerih pretežno ciljno občinstvo so otroci, ali v katerih nastopajo otroci, ne smejo vsebovati prizorov nasilja, pornografije in drugih vsebin, ki bi lahko škodovale njihovemu zdravju ter duševnemu in telesnemu razvoju, ali kako drugače negativno vplivale na dovzetnost otrok.

(2) Oglaševanje ne sme moralno ali psihično prizadeti otrok. Zato se z oglasi ne sme:

• vzpodbujati otrok k nakupu proizvodov ali storitev z izkoriščanjem njihove neizkušenosti in lahkovernosti;
• vzpodbujati otrok, da bi prepričevali starše ali koga drugega v nakup proizvodov ali storitev;
• izkoriščati posebnega zaupanja otrok v starše, učitelje ali druge osebe;
• neupravičeno prikazovati otrok v nevarnih situacijah.

ZAvMS, ki ureja področje avdiovizualnih medijskih (televizija in storitve (video) na zahtevo) storitev in storitev platform za izmenjavo videov pa v zvezi z oglaševanjem oziroma avdiovizualnimi komercialnimi sporočili določa naslednje, in sicer:

20. člen ZAvMS (nedopustna avdiovizualna komercialna sporočila)

Avdiovizualna komercialna sporočila ne smejo:

• škodljivo vplivati na spoštovanje človekovega dostojanstva;
• vsebovati ali spodbujati kakršnekoli diskriminacije na podlagi spola, rase ali etnične pripadnosti, državljanstva, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;
• spodbujati vedenja ali dejanj, ki škodujejo ali bi lahko škodovali zdravju ali varnosti ljudi, zaščiti okolja ali kulturne dediščine;
• tržiti s predpisi neskladnih izdelkov, ki niso zdravila, a se predstavljajo z lastnostmi za zdravljenje in preprečevanje bolezni, in predstavljajo tveganje za javno zdravje.

21. člen ZAvMS (zaščita mladoletnikov v zvezi z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili)

Avdiovizualna komercialna sporočila ne smejo povzročati telesne, duševne ali moralne škode mladoletnikom, zato avdiovizualna komercialna sporočila zlasti ne smejo:

• spodbujati mladoletnikov, da zaradi svoje neizkušenosti ali lahkovernosti kupujejo ali najemajo proizvode ali storitve;
• spodbujati mladoletnikov, da prepričujejo svoje starše ali druge, naj kupujejo oglaševano blago ali storitve;
• izkoriščati zaupanja mladoletnikov v starše, učitelje ali druge osebe;
• nepremišljeno prikazovati mladoletnikov v nevarnih situacijah.

22. člen ZAvMS (prepoved avdiovizualnih komercialnih sporočil)

(1) Za avdiovizualna komercialna sporočila za tobak in tobačne izdelke, za elektronske cigarete in posodice za polnjenje elektronskih cigaret, za zdravila ter za alkoholne pijače veljajo predpisi, ki urejajo omejevanje uporabe tobačnih in povezanih izdelkov.

(2) Avdiovizualna komercialna sporočila za zdravstveno dejavnost, zdravstvene storitve ali za izvajalce zdravstvene dejavnosti so prepovedana.

(3) Avdiovizualna komercialna sporočila za odvzem ali zbiranje krvnih komponent ali avdiovizualna komercialna sporočila z navedbo finančnih povračil, nagrad ali drugih ugodnosti krvodajalcem krvnih komponent ali zaradi samooglaševanja na območju Republike Slovenije so prepovedana, razen avdiovizualnih komercialnih sporočil za odvzem ali zbiranje krvnih komponent za izvajanje javne službe transfuzijske dejavnosti na območju Republike Slovenije.

23. člen ZAvMS (avdiovizualna komercialna sporočila za živila v programskih vsebinah, namenjena otrokom)

(1) Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev morajo oblikovati pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki spremljajo programske vsebine, namenjene otrokom ali so njihov del, o živilih, ki vsebujejo hranila in snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, kot so zlasti maščobe, transmaščobne kisline, sol ali natrij in sladkorji, katerih prekomerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo (v nadaljnjem besedilu: pravila ravnanja), in jih javno objaviti.

(2) Pravila ravnanja morajo biti oblikovana na način, da je otrokom omogočen razvoj zdravih prehranskih navad v skladu s prehranskimi smernicami, ki jih objavi minister, pristojen za zdravje.

(3) Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev morajo kopijo pravil ravnanja poslati ministrstvu, pristojnemu za medije, in agenciji v 15 dneh od njihovega sprejetja in jih v enakem roku obvestiti o vsaki njihovi spremembi.

Poleg navedenega predmetna zakonodaja ureja tudi promocijsko umeščanje izdelkov, ki je posebna oblika oglaševanja oziroma komercialnega sporočanja, saj oglaševane vsebine v tem primeru niso ločene od drugih programskih vsebin medija, temveč so »integrirane« v programsko vsebino (oglaševanje v filmih in drugih avdiovizualnih delih) in sponzoriranje ter televizijsko prodajo.

Glede na vse navedeno je po mnenju ministrstva področje oglaševanja in avdiovizualnega komercialnega sporočanja ustrezno urejeno, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

Odziv Ministrstva za zdravje

Razprava o prepovedi oglaševanja čustev in užitka pri oglaševanju izdelkov je kompleksna in vključuje številne dejavnike. Medtem ko je vaš argument z vidika javnega zdravja seveda smiseln, obstajajo tudi drugi vidiki, ki jih je treba upoštevati. Eden izmed njih se nanaša na omejevanje gospodarske dejavnosti, saj je uporaba čustvenih elementov pri oglaševanju pomemben del gospodarstva in pomaga spodbujati prodajo izdelkov. Prav tako se je na tem mestu pomembno opreti tudi na omejitve svobode izražanja.

Ni nujno, da bo prepoved oglaševanja čustev in užitka popolnoma preprečila škodljive navade. Potrošniki so izpostavljeni številnim drugim dejavnikom, ki vplivajo na njihove odločitve o nakupu,  oglasi so le eden izmed njih. Na Ministrstvu za zdravje se zato osredotočamo predvsem na druge možnosti za spodbujanje zdravega življenjskega sloga – ozaveščamo o škodljivih učinkih tobaka, alkohola in energijskih pijač in spodbujamo ljudi h gibanju in zdravi prehrani.
 

Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport

V zvezi z vašo pobudo bi vam na ministrstvu želeli pojasniti, da je oglaševanje blaga, storitev ali digitalne vsebine med drugim urejeno tudi v VII. poglavju drugega dela Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22, v nadaljnjem besedilu: ZVPot-1). ZVPot-1 v tretjem odstavku 36. člena določa, da oglaševanje ne sme biti v nasprotju z zakonom, ne sme biti nedostojno ali zavajajoče.

Nadalje ZVPot-1 v 37. členu in nadaljnjih členih določa, da oglaševanje ne sme vsebovati sestavin, ki so žaljive ali bi lahko bile žaljive za potrošnike, bralce, poslušalce in gledalce, ali sestavin, ki nasprotujejo morali ter zavajajočih poslovnih praks, ki so z zakonom prepovedane. Zavajajoče oglaševanje, ki je namenjeno potrošnikom, je zavajajoča poslovna praksa po tem zakonu. Prav tako ni dovoljeno primerjalno oglaševanje, ki na kakršenkoli način, izrecno ali z nakazovanjem, določa identiteto konkurenta oziroma blaga, storitve ali digitalne vsebine, ki jo ponuja konkurent.

Poleg omenjenega ZVPot-1 v 40. členu dodatno določa, da oglaševanje ne sme vsebovati sestavin, ki povzročajo ali bi lahko povzročile telesno, duševno ali drugačno škodo pri otrocih ali sestavin, ki izkoriščajo ali bi lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj.

Oglaševanje je tako vedno lahko predmet presoje v okviru nepoštenih poslovnih praks 49. do 57. člen ZVPot-1. Če podjetje uporabi nepošteno poslovno prakso in s tem povzroči oškodovanje potrošnika, lahko potrošnik zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Nepoštene poslovne prakse podjetij presojajo tudi pristojni inšpekcijski nadzorni organi, ki za kršitev zakona lahko izrečejo globo.

Glede na obrazloženo menimo, da trenutna ureditev ustrezno že naslavlja izpostavljeno problematiko in da je zaenkrat ni potrebno spreminjati.