9. 5. 2023
Odziv Ministrstva za javno upravo
Ministrstvo za javno upravo, ki je sicer pristojno za sistemsko urejanje javnega sektorja, uvodoma pojasnjuje, da opredelitev pojma »javni sektor« vsebujeta (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E, 40/12 – ZUJF, 158/20 – ZIntPK-C, 203/20 – ZIUPOPDVE, 202/21 – odl. US in 3/22 – ZDeb) v 1. členu in Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11 – ORZSPJS49a, 27/12 – odl. US, 40/12 – ZUJF, 46/13, 25/14 – ZFU, 50/14, 95/14 – ZUPPJS15, 82/15, 23/17 – ZDOdv, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22) v 2. členu. V skladu z omenjenima zakonoma javni sektor sestavljajo državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti.
Iz opredelitve pojma v zgoraj navedenih zakonih izhaja, da pojem »javni sektor« zajema zelo široko področje. Vključuje tako državne organe, ki opravljajo naloge, povezane s pripravo politik in predpisov, upravne naloge oziroma naloge izvršilne veje oblasti na državni in teritorialni ravni ter tudi občine, kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti. Poleg tega v javni sektor sodijo tudi številne druge osebe javnega prava, kot na primer javne agencije in javni zavodi, ki zadovoljujejo potrebe državljank in državljanov Republike Slovenije na področju vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja in drugih področjih, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička.
Ugotavljamo, da se predlog nanaša tako na državne organe kot na občine in tudi na njihove notranje organizacijske enote.
Pojasnjujemo, da je organiziranost javnega sektorja možno spreminjati le s spremembo tako sistemske kot materialne zakonodaje. Vsakokratna vlada si namreč način in organizacijo izvajanja izvršilnih nalog organizira glede na svoje prioritete in je pri tem samostojna, enako pa velja tudi za lokalne skupnosti, ki izvajajo naloge lokalnega pomena na svojem območju. Glede na to, da ima vsaka statusna oblika javnega sektorja oziroma organizacijska enota državne uprave določene naloge in pristojnosti, bi bilo glede na predlog najprej potrebno ugotoviti, ali je opravljanje navedenih upravnih nalog še potrebno, ali jih je možno prenesti na drugo statusno obliko oziroma organizacijsko enoto oziroma ali je mogoče zagotoviti opravljanje nalog na drugačen način ter kakšni bi bili prihranki na podlagi izvedenih sprememb. Zgolj pavšalne navedbe, da je organizacija izvajanja nalog državnega in lokalnega pomena neracionalna, pa ni temelj za izvedbo reorganizacije s tem v zvezi.
Predlog, v katerem predlagatelj zgolj pavšalno predlaga reorganizacijo javnega sektorja, »kamor se steka denar iz gospodarstva« in navaja »Ko bo poslovanje javnih ustanov ustrezno, gospodarno in s sankcijami zoper prekrške in zamude (predlog v drugi temi), pa naj razmišlja o dvigu davkov ostalim državljanom« je tako po mnenju Ministrstva za javno upravo presplošen in zato neprimeren za nadaljnjo obravnavo.
Odziv Ministrstva za finance
Uvodoma pojasnjujemo, da reorganizacija javnega sektorja ne sodi v okvir Ministrstva za finance, zato se pri odgovoru opredeljujemo le do davčne problematike.
V splošnem velja, da je davčni sistem eden od sistemov, ki delujejo v okviru družbeno ekonomskega sistema države. Na davčni sistem vplivajo tudi drugi družbeni sistemi, kot primeroma sistem socialne varnosti, gospodarski sistem, monetarna politika, itd. in obratno. Vsi navedeni sistemi so torej medsebojno povezani in sledijo določenim ciljem. Pri tem pa davčna politika lahko predstavlja podporo drugim politikam družbenega sistema.
Država že na podlagi Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a) pobira davke in druge dajatve, z namenom uresničevanja svojih nalog. Namen pobiranja davkov ni zgolj financiranje proračunskih izdatkov, temveč so davki hkrati tudi sredstvo za izvajanje ekonomske, socialne, demografske in drugih funkcij države. Z javnimi dajatvami pridobljena sredstva so v prvi vrsti namenjena za splošne javne namene, lahko pa preko posameznih ukrepov tudi za neposredno podporo prebivalstvu in gospodarstvu.
Kot že navedeno je davčna politika ena izmed politik družbeno ekonomskega sistema države, katere oblikovanje lahko vpliva tudi na ostale politike tega sistema. Zato je pri oblikovanju davčne politike vedno potrebno upoštevati vpliv le te na ostale politike, na drugi strani pa je vedno potrebno paziti tudi na uravnoteženje javnih financ in slediti ciljem zagotavljanja predvidljivega, preprostega in stabilnega poslovnega okolja za razvoj uspešnega gospodarstva. Ob upoštevanju navedenega je pri oblikovanju davčne razbremenitve v določenem segmentu (npr. znižanje davka na dohodke iz dela) potrebno pripraviti določene protiukrepe (npr. obdavčiti nek drug dohodek, zvišati davčno stopnjo), da se z razbremenitvijo ne ogrozi javnih financ. Zato v okviru sprememb davčne politike v splošnem ni moč govoriti le o razbremenitvah.
Pri oblikovanju davčne politike pa je pomembno upoštevanje davčnih načel. Zakonodajalec si mora pri pripravi davčnih zakonov prizadevati za enakomerno in sorazmerno delitev davčnega bremena med vse ekonomsko sposobne člane družbe, kar sledi načelu pravičnosti obdavčitve (t. im. horizontalne in vertikalne pravičnosti obdavčitve). Po tem načelu morajo davek plačevati vsi, ki so ekonomsko sposobni, glede na svojo ekonomsko sposobnost. Davčno breme mora biti enakomerno porazdeljeno med davčnimi zavezanci, vsak zavezanec pa mora prispevati pravičen delež k delovanju države. Na drugi strani pa je seveda pomembno, da ima vsak član družbe pravico od države pričakovati zavarovanje njegovih koristi in potreb, tako splošnih kot specifičnih, na primer na področju socialne varnosti.
Izhajajoč iz navedenega se navedenega predloga ne da reševati zgolj v okviru davčne problematike in reorganizacije javnega sektorja, temveč gre za problematiko, ki posega na vsa sistemska področja države in pri reševanju katerega je potrebno doseganje širšega družbenega konsenza na vseh področjih.