23. 5. 2023
Odziv Ministrstva za pravosodje
Pojasnjujemo, da je bila državna pokojnina, ki jo je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/2006 z dopolnitvami in spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) pravica, ki razen poimenovanja, ni imela nobene skupne lastnosti s pokojnino.
Državna pokojnina se je, skladno z določbo 59. člena ZPIZ-1, zagotavljala vsaki osebi s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni imela pravice do pokojnine po ZPIZ-1, iz tujega javnega pokojninskega sistema oziroma po drugih predpisih in katere lastni dohodki niso presegali premoženjskega cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka po tem zakonu, če:
- je dopolnila 65 let starosti, in
- je med 15. in 65. letom starosti najmanj 30 let imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Znašala je 33,3 % najnižje pokojninske osnove.
Za razliko od pravice do državne pokojnine je pravica do pokojnine (starostne, invalidske, družinske ali vdovske) pravica, ki temelji na zavarovalnem principu. Bistvo ali jedro pravice do pokojnine, kot ustavno zavarovane pravice, je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih (npr. pokojninska doba, starost) pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Ker je naš sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja osnovan na tako imenovanem dokladnem sistemu, to pomeni, da aktivna generacija v času zavarovanja z vplačevanjem prispevkov zagotavlja sredstva, ki se tekoče porabljajo za izplačilo pravic upokojene generacije. Zagotavljanje pravic iz tega zavarovanja, ki nima osnove v predhodno vplačanih prispevkih, zato pomeni težko finančno obremenitev vsakokratne aktivne generacije.
Potrebno je pojasniti, da pravica do državne pokojnine v ZPIZ-1 ni bila urejena med temeljnimi pravicami, ki se zagotavljajo iz obveznega zavarovanja, temveč je bila urejena kot izjema od temeljnih pravic ravno zato, ker ni imela podlage v obveznem zavarovanju oziroma vplačanih prispevkih. Za izplačilo teh pravic je državni proračun zagotavljal sredstva na podlagi 232. člena ZPIZ-1.
Sistem zagotavljanja socialne varnosti, ki zajema tako socialno zavarovanje kot socialno varstvo (prejemki ne temeljijo na vplačilu prispevkov), država lahko uredi na različne načine. Z namenom, da se ustrezno loči in nadzoruje uresničevanje pravic iz socialnega zavarovanja od pravic iz naslova socialnega varstva (socialna pomoč), se je zakonodajalec odločil, da pravica do državne pokojnine ne bo več del sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč se bo pravica do ustreznega prejemka za osebe brez lastnih dohodkov zagotavljala znotraj socialnega varstva. Pravica do državne pokojnine tako od uveljavitve novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 40/23 – ZČmIS-1 – v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2) ni več del pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Državne pokojnine, kot samostojnega prejemka torej ni več, vendar pa je ta prejemek nadomeščen s pravico do denarne socialne pomoči oziroma pravico do varstvenega dodatka po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15, 88/16, 31/18, 73/18 in 196/21 – ZDOsk). Na ta način je ureditev, glede na namen in naravo pravice ustreznejša, poleg tega pa denarna socialna pomoč ni namenjena le starejšim od 65 let, temveč tudi ostalim osebam, ki so v slabšem finančnem položaju in izpolnjujejo druge, z zakonom določene pogoje.
Glede na navedeno poudarjamo, da je bil namen pravice do državne pokojnine že v okviru pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPIZ-1), zagotoviti sredstva za preživljanje tistim osebam, ki nimajo pravice do pokojnine, niti iz slovenskega sistema socialnega zavarovanja niti iz tujega sistema pokojninskega zavarovanja, zato po sami naravi pravice, le-ta sodi v sistem socialnega varstva in ne sistem socialnega zavarovanja. Ker pravica sama po sebi ni pokojnina, je »nadomestna« pravica v sistemu socialnega varstva tudi temu primerno poimenovana, kot pravica do socialne pomoči oziroma pravica do varstvenega dodatka.
Ponovna uvedba instituta državne pokojnine v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja bi bila, glede na zgoraj navedeno, neustrezna, prav tako pa bi to pomenilo velik poseg v obstoječi sistem, ki zaradi narave svojih pravic zahteva celovit pristop urejanja. V okviru pokojninskega in invalidskega zavarovanja je breme staranja namreč potrebno pravično prerazporediti med vse generacije ter zagotoviti dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema na način, da bodo tudi generacije posameznikov, ki na trg dela šele vstopajo, iz sistema črpale primerljive pravice vplačanim prispevkom.