Digitalizacija v Vzgoji in izobraževanju

Odziv Ministrstva za vzgojo in izobraževanje

Šola stremi k doseganju čim višjih vzgojnih in izobraževalnih učinkov na posameznika in je po svoji naravi in dolžnostih tesno povezana z družbo, v kateri živimo. Zavedamo se, kako močno digitalna tehnologija zaznamuje naša življenja že od najzgodnejših let, in če želimo biti opolnomočeni za življenje v t. i. digitalni družbi, moramo tehnologijo razumeti in znati uporabljati na pravi način. Že najmlajši nas sprašujejo, kako kaj deluje, zato se izobraževanje odziva na svet, v katerem živimo, in ga hkrati sooblikuje. Kako torej vključiti digitalno tehnologijo v izobraževanje varno in premišljeno?

Vizija in načrt digitalnega izobraževanja v Sloveniji sta predstavljena v Akcijskem načrtu digitalnega izobraževanja 2021–2027 (ANDI). Nastajal je z aktivnim vključevanjem različnih deležnikov (učenci, dijaki, učitelji, ravnatelji, profesorji, raziskovalci, predstavniki sindikata, oblikovalci politik) na delavnicah, diskusijah in konzultacijah. Sledi tudi smernicam Evropske unije, UNESCA, drugih mednarodnih organizacij in razvitih držav ter strokovnim raziskavam o tem, kako spodbujamo učinkovito učenje in celostno podpremo razvoj vsakega učenca. Slovenija v raziskavah in projektih aktivno sodeluje in spremlja učinke izobraževanja s podporo tehnologije na različnih ravneh izobraževanja. Pod digitalnim izobraževanjem ANDI razume “izobraževanje v ustvarjalnem fizičnem in/ali virtualnem učnem okolju, kjer se digitalna tehnologija uporablja smiselno, varno in interaktivno” z namenom dviga znanja in kompetenc vseh udeležencev izobraževanja.

Tehnologijo strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju torej uporabljajo po svoji presoji skladno s svojo strokovno avtonomijo, glede na cilje, zapisane v učnih načrtih (pri čemer je digitalna kompetenca umeščena vanje že od leta 2011), potrebe učencev, tako da ga v najvišji možni meri podpre socialni, čustveni in razvojni vidik vsakega posameznega in ga opolnomoči za življenje v sodobni družbi. Zato je na drugi strani veliko poudarka namenjenega izobraževanju in opolnomočenju sodobnih tehnologij pri učiteljih, z namenom prepoznave potencialov, možnosti in priložnosti uporabe tehnologije v vzgojno-izobraževalnem procesu glede na potrebe učencev.

Eden pomembnejših vidikov digitalizacije izobraževanja je razvijanje ključnih kompetenc, ki jih posameznik potrebuje (kompetence razumemo kot veščine, znanja in odnose), še posebej digitalne kompetence. Ta se nanaša na samozavestno in kritično rabo digitalne tehnologije za pridobivanje in izmenjavo informacij, komunikacijo in reševanje osnovnih problemov na vseh življenjskih področjih, kot transverzalna kompetenca pa nam pomaga razvijati tudi ostale ključne kompetence. Le posameznik z razvitimi digitalnimi kompetencami je opolnomočen za učinkovito in varno uporabo tehnologije tako za potrebe učenja kot v vsakdanjem življenju ter hitro spreminjajoči se družbi.

Z razvijanjem digitalne kompetence pomembno pomagamo otrokom, ki so iz različnih, npr. fizičnih, socialnih razlogov kakorkoli prikrajšani. Tako med drugim pomembno zmanjšujemo razkorak med učenci, ki imajo priložnost razvijati veščine dela s tehnologijo doma, in tistimi, ki te priložnosti nimajo ter so zato lahko prikrajšani za številne dragocene priložnosti. Razvijanje te kompetence pa lahko prepreči zlorabe, odvisnosti od tehnologije ipd., kar se še posebej kaže kot pomembno ob zaskrbljujočih podatkih o nekemičnih zasvojenostih otrok in mladostnikov. Pomembno je, da so učenci opolnomočeni, preden bi prišlo do zasvojenosti, torej dovolj zgodaj v izobraževanju. Ministrstvo zato podpira aktivnosti, kot so aktivnosti Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (ARNES) in Centra za varnejši internet, v sklopu katerega je vzpostavljena točka osveščanja o varni rabi interneta. ARNES za učitelje, knjižničarje, starše ter druge zainteresirane izvaja množične odprte spletne tečaje o varni rabi interneta in naprav, sodeluje pri pripravi novic v spletnem časopisu Časoris za učitelje, učence in starše ter sodeluje z organizacijami, specializiranimi za zdravljenje digitalnih zasvojenosti (npr. Center pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout). V sklopu uvajanja poskusa Razširjenega programa osnovne šole znotraj področja Gibanje in zdravje za dobro psihično in fizično počutje je v zadnjem petletnem obdobju trajanja poskusa poudarek tudi na preprečevanju nekemičnih odvisnosti.

Digitalizacija izobraževanja torej pomeni izkoriščanje tehnologije za bolj učinkovito učenje in razvijanje pomembnih spretnosti in znanj, ki so zanj aktualna. Kaj pa digitalizacija izobraževanja ni?

• Ni nadomestilo za kakovostno izobraževanje: digitalna orodja ne nadomeščajo učiteljev in šol.
• Celodnevna uporaba (samo) tehnologije: gre za strateško integracijo tehnologije v učni proces, ki omogoča izboljšanje učnih izkušenj in izobraževalnih procesov, ki ustrezajo potrebam različnih učencev.
• Ignoriranje socialnih, čustvenih in razvojnih vidikov učenja: pomembno je, da starši in učitelji ohranjajo ravnovesje med uporabo digitalnih orodij in ohranjanjem človeškega stika ter spodbujanjem socialnih veščin, empatije in sodelovanja med učenci ter da upoštevajo razvojno stopnjo in zanimanje otrok. Tehnologija se sicer lahko uporablja tako, da socialne in čustvene vidike še učenja še dodatno okrepi.
• Brezmejna in brez nadzora: učitelji, izobraževalne ustanove in starši morajo sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito zasebnosti in varnosti učencev ter zagotoviti, da se digitalna orodja uporabljajo etično in odgovorno. Učenci pa z razvijanjem digitalne kompetence razvijajo tudi samoregulacijo.
• Odvzem gibanja: učencem z uporabo tehnologije nikakor ne bo odvzeto gibanje. S premišljeno uporabo tehnologije se celo lahko spodbuja telesna aktivnost in gibanje bolj kot v tradicionalnih učnih okoljih.

Za boljše razumevanje navedimo še konkreten primer dobre prakse uporabe tehnologije v vrtcu. Otroci so se učili o ločevanju odpadkov. Začeli so s pobiranjem smeti v naravi in razpravo o tem, kako pri ločevanju, razvrščanju in recikliranju odpadkov pomagajo roboti. Robote so si učenci ogledali na slikah in z obiskom zbirnega centra za odpadke. V vrtcu so nato spoznavali zaporedje ukazov za robota (naprej, levo, desno) in preko družabne igre o ločevanju odpadkov in zaporedju ukazov ter igre ločevanja odpadkov z lego kockami reševali probleme. Na koncu so znanje reševanja problemov uporabili na tabličnem računalniku: sestavili so zaporedje ukazov, ki robotka pripelje do določene smeti, in z barvno lučko izbrali ustrezen koš za posamezno smet. Kljub uporabi tablice so bili ves čas v gibanju. V dejavnosti so smiselno in življenjsko usvajali vsebine iz Kurikuluma za vrtce, hkrati pa gradili razumevanje, kako tehnologija deluje in nam pomaga. To je le eden izmed primerov, številni objavljeni na portalih projektov, kot je na primer Inovativna pedagogika 1:1.

Opisani primer lepo kaže, kako se tehnologija skladno z načeli digitalne pedagogike uporabljala smiselno, učinkovito, premišljeno ter ciljno, skladno s potrebami učencev in upoštevajoč njihovo razvojno stopnjo. In tega si želimo, ko govorimo o digitalizaciji v šolah in vrtcih. S številnimi izobraževanji bodo učitelji še dodatno opolnomočeni za kakovostno in učinkovito uporabo tehnologije za doseganje učnih ciljev in optimalnega razvoja posameznika. Rezultati digitalnega izobraževanja pa bodo celoviti le z aktivnim sodelovanjem različnih področij družbe in vključevanjem ciljev nacionalnih dokumentov (npr. s področja umetne inteligence, digitalne transformacije, zelenega prehoda, bralne pismenosti, duševnega zdravja in nekemičnih zasvojenosti ter varnega in spodbudnega učnega okolja).