16. 2. 2024
Odziv Ministrstva za okolje, podnebje in energijo
Slovenija ima v 74. členu Ustave zapisno pravico do svobodne gospodarske pobude. To pomeni, da imamo tržno gospodarstvo. Slovenija je del Evropske unije, električna energija je v EU tržno blago. Regulacija cen je lahko le začasen ukrep. Električno energijo je potrebno proizvesti, nekdo mora vložiti denar v proizvodnjo električne energije. Vlagatelj upravičeno pričakuje, da se mu bo investicija povrnila, svojega proizvoda torej ne more podarjati, ampak ga trži. Trži ga na trgu, kjer nastopajo tudi drugi konkurenti. Konkurenca ohranja ceno na najnižjem mogočem nivoju. Poleg stroškov investicije so tu še stroški goriva, vzdrževanja in obratovanja.
Država je lahko lastnica družb, ki proizvajajo ali tržijo električno energijo, a te družbe se morajo držati zakonske ureditve, enako kot zasebne družbe. Če je država vložila državni (davkoplačevalski) denar v elektrarne, ga morajo te v korist države oz. davkoplačevalcev povrniti s prodajo proizvoda, enako kot zasebne družbe.
Maloprodaja končnim odjemalcem je zahtevna dejavnost, ki jo potrebujemo, da lahko prodajno blago – elektriko, zaračunamo končnim odjemalcem. Izpostavljena je ostri konkurenci, kar jo sili v minimalno maržo. Konec leta 2021 so z našega trga izginili štirje dobavitelji, ki niso zmogli bremena visokih cen in konkurence.
Tudi družbe, ki z električno energijo trgujejo na veleprodajnem trgu, prevzemajo veliko tveganje, ki bi ga sicer morale prevzeti družbe za proizvodnjo ali prodajo. Tudi prevzem tveganja ima svojo ceno, ki se ravno tako oblikuje v ostri konkurenci. Na splošno je trgovina dejavnost, ki je na svetu že dolgo in si brez nje uspešnega gospodarstva ne znamo predstavljati.
Vse evropske države več ali manj s proizvodnjo pokrivajo svojo porabo, tudi Slovenija. A le če gledamo letno porabo in letno proizvodnjo. V posameznih obdobjih in urah države veliko izvažajo in uvažajo, tudi Slovenija. Države tako druga drugi omogočajo veliko večjo zanesljivost oskrbe in veliko nižjo ceno te oskrbe, kot če bi vsaka država električno energijo zagotavljala sama zase. To pa je seveda mogoče le, če imamo delujoč enotni trg z električno energijo.
Statistika kaže, kako je maloprodajna cena električne energije padala od leta 2009 do 2017, samo zaradi delovanja konkurence med dobavitelji. Leta 2017 je bila maloprodajna cena za gospodinjstva najnižja, okrog 55 €/MWh. To je bila cena, ki je bila dolgoročno nevzdržna, saj ni omogočala investicij v proizvodnjo električne energije. Po letu 2017 se je cena začela višati, v letu 2022 pa bi se zaradi krize zvišala do približno 200 €/MWh, če vlada cen (za gospodinjstva) ne bi omejila na približno 100 €/MWh, kar je še vedno približno dvakrat dražje, kot je bilo leta 2017. A tudi ta omejitev ni padla z neba: država mora dobaviteljem razliko med nabavno in prodajno ceno izplačevati iz proračuna, tega pa ravno tako polnijo davkoplačevalci. Tak ukrep je torej lahko le začasen, saj zaradi navidezno nižje cene porabimo več elektrike, ki pa jo moramo preko davkov na koncu ravno tako plačati po tržni ceni.
Upamo, da se bodo po zaključku krize maloprodajne cene ustalile med 100 in 150 €/MWh, kar bi moralo zadoščati za investicije v nove nizkoogljične proizvodne vire, in v shranjevalnike energije, ki bodo potrebni zaradi velikega deleža nepredvidljivih obnovljivih virov. Prenizke cene iz let od 2009 do 2017 se verjetno še vrsto let ne bodo več pojavile.
Predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.