Uvedba dvojezičnosti v Novi Gorici in Stari Gorici
Vladi predlagam, da v okviru projekta "dve Gorici eno mesto", italijanski strani predlaga uvedbo dvojezičnosti. Predlog utemeljujejm z naslednjim:
Sodelovanja med obema Goricama naj bi privedlo tega, da bi obe mesti zadihali kot funkcionalna enota. Toda nivo sodelovanja med prebivalci na obeh straneh meje je zdaj minimalen. Ljudje v glavnem hodijo čez mejo po nakupih. Nekaj je ceneje v Italiji, nekaj pri nas in tako naši ljudje kot Italijani hodijo kupovat stvari tja, kjer so ali mislijo, da so cenejše. To pa je tudi skoraj vse. Vsak ostaja v svojem mehurčku, Slovenci v svojem, Italijani v svojem, zamejski Slovenci pa so prejkone tudi v svojem mehurčku, ki pa se prepleta s slovenskim in italijanskim iz preprostega razloga, ker obvladajo oba jezika.
Če se uradni predstavniki obeh mest občasno srečujejo na sejah in banketih, to vsekakor ni dovolj za “dve Gorici, eno mesto”. To je le prvi korak, ki bi mu morali slediti drugi.
Potrebna je tudi neformalna komunikacija tmed običajnimi ljudmi, te pa ni.
Če bi hoteli, da bi Gorici postali eno mesto, bi morali uvesti dvojezičnost. To pomeni, da bi morali v obeh mestih začeti učiti slovenščino in italijanščino že v osnovni šoli, da bi otroci in kasneje odrasli enako ali vsaj približno enako obvladali oba jezika.
Zdaj je tako, da naši ljudje govorijo italijansko, ko gredo v Staro Gorico (tako pravijo ljudje ob meji italijanski Gorici), Italijani pa govorijo pri nas italijansko, naši ljudje pa se iz komercialnih razlogov trudijo, da govorjo neko bolj ali manj spakedrano italijanščino, saj se je večinoma niso učili v šoli.
Zato bi morali italijanski strani predlagati, da se v okiru projekta “dve Gorici eno mesto” uvede v obeh mestih dvojezičnost. Italijanska stran bo temu verjetno nasprotovala, čeprav argumentov za nasprotovanje nima. Enakopravnost zahteva pač enako obravnavo obeh partnerjev, če smo partnerji.
Sedanji položaj, ko italijanščina dominira nad slovenščino, seveda ustreza italijanski stran, nam pa ne ustreza, saj nas postavlja v izrazito podrejen položaj. Zdaj je tako, da če gre kdo v Italijo v Staro Gorico in skuša govoriti slovensko v kaki trgovini, je praviloma deležen samo začudenih pogledov. Italijani so pri nas nasprotno deležni nasmehov vljudnih prodajalcev in gostincev.