24. 4. 2023
Odziv Ministrstva gospodarstvo, turizem in šport
V zvezi s prepovedjo izplačevanja dividend vsem družbam, ki ne zagotavljajo zaposlenim dostojnih plač izpostavljamo, da je Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C, 18/21 in 18/23 – ZDU-1O; v nadaljnjem besedilu ZGD-1) temeljni sistemski zakon na področju prava družb v slovenskem pravnem redu in ureja statusna vprašanja pri njihovem ustanavljanju in poslovanju. Med drugim sistemsko ureja pravico do dela dobička oziroma dividende in pravico do izplačila dividende. Razlikovanje pomeni, da oseba samo zato, ker je delničar do družbe še nima zahtevka, da mu ta izplača dobiček oziroma dividendo, kljub temu da družba v poslovnem letu izkaže čisti dobiček. Podlaga za takšen zahtevek je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička za namen izplačila v obliki dividende. Na podlagi 399. člena ZGD-1 je treba del bilančnega dobička v višini najmanj 4 odstotkov osnovnega kapitala razdeliti med delničarje, s čimer se varuje manjšinske delničarje. Lahko pa se skupščina odloči drugače, če je to nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Ustava Republike Slovenije v 34. členu določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Pomen človekovega dostojanstva je izpostavljen tudi v preambulah mednarodnopravnih listin kot so Ustanovna listina Združenih narodov, Splošna deklaracija človekovih pravic in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Evropski parlament, Svet in Komisija so 17. 11. 2017 razglasili besedilo evropskega stebra socialnih pravic, ki določa da imajo delavci pravico do poštenih plač, ki zagotavljajo dostojen življenjski standard. Tudi Evropska socialna listina v I. delu določa, da države pogodbenice sprejemajo za cilj svoje politike, da si z vsemi ustreznimi državnimi in mednarodnimi sredstvi prizadevajo za ustvarjanje razmer, v katerih je mogoče učinkovito uresničevati pravico in načelo, da imajo vsi delavci pravico do pravičnega plačila, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard. Direktiva (EU) 2022/2041 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji izpostavlja, da se minimalne plače štejejo za ustrezne, če so poštene glede na porazdelitev plač v zadevni državi članici in če delavcem na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas zagotavljajo dostojen življenjski standard. Ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač se določi in oceni v vsaki državi članici posebej glede na nacionalne socialno-ekonomske razmere, med katerimi so rast zaposlovanja, konkurenčnost ter regionalni in sektorski razvoj. Pravico do minimalne plače, njeno višino in način njenega določanja in objave v Republiki Sloveniji ureja Zakon o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/10, 92/15 in 83/18). Ta določa, da ima delavka oziroma delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače.
Ker je ZGD-1 temeljni sistemski zakon na področju prava družb v slovenskem pravnem redu in ureja statusna vprašanja pri njihovem ustanavljanju in poslovanju, ne ureja področij finančnega poslovanja pravnih oseb, postopkov zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami ter postopkov prisilnega prenehanja pravnih oseb, ki jih ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – popr., 196/21 – odl. US, 157/22 – odl. US in 35/23 – odl. US; v nadaljnjem besedilu ZFPPIPP). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 59/09) je prilagodil pravila insolvenčne zakonodaje tako, da je omejil možnost nastanka položajev ko insolventni dolžnik ni več sposoben plačevati niti minimalnim plač delavcem in s tem povezanih davkov in prispevkov, ki bremenijo izplačevalca. ZFPPIPP tako med drugim določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če pravni subjekt postane trajnejše nelikviden ali dolgoročno plačilno nesposoben. Trajno nelikviden je pravni subjekt, če v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. V 4. odstavku 14. člena pa je določeno, da velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik postal trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Na podlagi 28. člena ZFPPIPP poslovodstvo zagotavlja, da družba posluje v skladu z ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. Prav tako pa mora poslovodstvo pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.
V zvezi s predlogom določitve maksimalne plače pojasnjujemo, da prejemke direktorjev na splošno ureja več zakonskih virov, in sicer ZGD-1, ki ureja prejemke članov uprave, Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1), ki ureja pravice iz delovnega razmerja in Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631), ki ureja mandatno pogodbo. 270. člen ZGD-1 vsebuje določilo o prejemkih članov uprave. Ta določa, da mora nadzorni svet pri določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave (plača in povračilo stroškov, bonitete, nagrada za poslovno uspešnost – delniški in opcijski program nagrajevanja, udeležba v dobičku itd. –, odpravnina in drugi prejemki) poskrbeti za to, da so celotni prejemki v ustreznem sorazmerju z nalogami članov uprave in finančnim stanjem družbe. Prejemki posameznega člana uprave v družbi, s katere vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu, morajo biti določeni v skladu s politiko prejemkov, ki jo ureja 294.a člen ZGD-1. Politika prejemkov mora biti jasna in razumljiva ter vsebovati opis vseh komponent, fiksnih in variabilnih, vključno z vsemi dodatki in ugodnostmi v kakršni koli obliki, pri čemer variabilni prejemki niso obvezni, ampak jih družba lahko dodeljuje. V določilu šestega odstavka 294.a člena ZGD-1 se predpisana avtonomija o uporabi te določbe o oblikovanju, glasovanju in izvajanju politike prejemkov tudi za nejavne družbe, kar lahko te družbe uredijo bodisi s statutom bodisi s sklepom skupščine.
V Republiki Sloveniji prejemke predsednikov in predsednic, članov in članic uprav, izvršnih direktorjev in direktoric, poslovodij in poslovodkinj ter prokuristov in prokuristk v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti ureja Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 21/10, 8/11 – ORZPPOGD4 in 23/14 – ZDIJZ-C). Zakon o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/14 in 140/22) je spremenil ureditev omejevanja prejemkov s pogojno nadomestitvijo določb Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti za družbe v večinski lasti Republike Slovenije, če skupščina družbe po predpisanem postopku sprejme politiko prejemkov organov vodenja.
V zvezi s predlogom omejevanja števila članov uprave pojasnjujemo, da drugi odstavek 254. člena ZGD-1 sicer določa, da organ vodenja ali nadzora delniške družbe sestavljajo najmanj trije člani. Navedena omejitev pa na podlagi drugega odstavka 265. člena ZGD-1 ne velja v primeru, v kolikor družba deluje po dvotirnem sistemu upravljanja oziroma če ima družba upravo in nadzorni svet. To pomeni, da ima lahko uprava najmanj enega člana oziroma direktorja. Pri sestavi organov vodenja in nadzora pa je treba upoštevati še določila Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZArbit), kar zadeva udeležbo delavskih predstavnikov v teh organih ter seveda posebnih zakonov s posameznih področij delovanja gospodarskih družb. Zakon dopušča, da lahko statut posamezne družbe še natančneje določi število in sestavo vsakega organa vodenja ali nadzora posebej. Ker imamo na področju prava družb v Republiki Sloveniji ob zakonski ureditvi tudi mnoge avtonomne vire, ki jih sprejemajo različna stanovska združenja, izpostavljamo tudi Kodeks upravljanja javnih delniških družb, ki v določilu 22 predvideva, da upravo sestavlja več članov.
Glede na vse navedeno menimo, da so področja izplačevanja dividend, določitve maksimalne plače in določitve števila članov uprave primerno urejena, saj se z veljavno zakonodajo uresničuje ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo v odnosu s preostalimi človekovimi pravicami in svoboščinami.