20. 2. 2023
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Pojasnjujemo, da problematika povračila stroškov v zvezi z delom ni predmet podrobnejše ureditve v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1), saj ZDR-1 kot splošen predpis na področju delovnih razmerij določa zgolj pravico delavca do povračil stroškov v zvezi z delom v 130. členu. Med stroške, ki jih mora delodajalec povrniti delavcu, ZDR-1 v prvem odstavku 130. člena uvršča povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Ob tem dodajamo, da ZDR-1 ne določa, kdaj je delavec upravičen do povrnitve teh stroškov, ampak pogoje prepušča ureditvi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, kar ima podlago v drugem odstavku 130. člena ZDR-1. Stroške v zvezi z delom mora delodajalec delavcu povrniti mesečno v skladu s 134. členom ZDR-1, tj. na plačilni dan, kar ima podlago v četrtem odstavku 130. člena ZDR-1.
ZDR-1 torej določa temelj oziroma samo pravico do povračila navedenih stroškov, ki je na drugi strani tudi temeljna obveznost delodajalca, v kolektivnih pogodbah pa se opredelijo način izpolnitev in podrobnejši pogoji za uveljavitev te pravice. Posledično ZDR-1 določa obveznost delodajalca, da zagotovi delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom, ne določa pa načina, na katerega delodajalec zagotovi povračilo za prehrano med delom. Vrhovno sodišče RS je v sodni praksi obrazložilo, da povračilo stroškov ni dodatek za prehrano, ampak je njegov namen, da se zagotovi prehrana med delom, kar pomeni, da gre za pravico, katere namen je, da se udejanja sproti, če ne s toplimi obroki, pa z mesečnimi povračili stroškov.1
Na tem mestu pojasnjujemo, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilnopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. ZDR-1 torej določa zgolj zakonski minimum pravic delavca iz delovnega razmerja.
Upoštevaje navedeno menimo, da je obstoječa zakonska ureditev, ki v 130. členu ZDR-1 določa pravico delavca do povračila stroškov za prehrano med delom, opredelitev načina izpolnitve in podrobnejših pogojev za uveljavitev te pravice pa prepušča dogovoru socialnih partnerjev na ravni dejavnosti, ustrezna, zato ni mogoče slediti predlogu po spremembi ureditve na način, da se z zakonom določi enako nadomestilo za prehrano.
Dodati velja, da je bil ZDR-1 del celovite reforme trga dela v letu 2013 in je bil sprejet kot rezultat kompromisov med socialnimi partnerji, zato bi vprašanje bodoče spremembe zakonske ureditve pravice do povračila stroškov v zvezi z delom zahtevalo preučitev in uskladitev tudi s socialnimi partnerji.
1 gl. npr. sodbo X Ips 477/2012 in sodbo VIII Ips 469/2009