Predlagam, da se javno objavi evidenca oseb (parazitov) ki ne plačujejo najemnin, stroškov najetih nepremičnin in se selijo iz nepremičnine v nepremičnino.
Z izvršbo tovrstnim najemnikom ni mogoče ničesar odvzeti. Posledično je mnogo stanovanj praznih.
Takšna javna evidenca bi pripomogla k prijavi davkov iz oddaje nepremičnin in zaščiti najemodajalcev.
Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Na Ministrstvu za pravosodje se nam v zvezi s predlogom zastavlja več vprašanj oziroma dilem. Prvo vprašanje je, kako bi se (kdo bi sploh bil pristojen, ali bi bile morda potrebne pravnomočne sodbe) določene ljudi (fizične osebe) določilo (»kategoriziralo«) kot »neplačevite«. Drugo vprašanje je, ali bi šlo za določena obdobja neplačevitosti ali bi se jih določilo kot »trajno neplačevite«. Predvsem pa je treba jasno povedati, da bi takšne objave smele biti določene samo z zakonom (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije), česar pa v slovenski zakonodaji trenutno ni.
Z vidika človekove pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave Republike Slovenije[1]) ter temeljnega ustavnega načela sorazmernosti (2. člen v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije) pa se postavljajo vprašanja namena takšne objave (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije) in njene sorazmernosti (ali za vsak primer ali le za primer večjega števila kršitev; primernosti: ali to lahko pomeni trajno stigmatizacijo človeka). V luči tega, da sploh ne bi šlo za javnopravni (oblastveni) postopek javne objave, ampak za objave v zasebnem interesu, takšna morebitna zakonska ureditev po našem mnenju ne prestane testa sorazmernosti v zvezi s prej navedenima ustavnima določbama po relevantni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije[2].
Namen objav dolžnikov (fizičnih oseb, ki ne plačujejo stanovanjske najemnine) bi torej bil zasebnopravni (zasebni interes), kar je po našem mnenju ustavno sporno. Tudi če bi poleg tega dodatni (naknadni) namen javne objave evidence tega kroga ljudi bil tudi javnopravni, kot je dodatno predlagano v predlogu – z vidika prijave davkov iz oddaje nepremičnin, bi bil po našem mnenju tudi ta ustavno sporen (še bolj kot dodatni namen). Namreč, moral bi obstajati dejanski problem z obdavčitvijo konkretne fizične osebe (najemnika stanovanja), glede tega bi morala obstajati pravnomočna sodna odločba, osebe pa verjetno ne bi smele biti trajno objavljene[3]. Predlog je sicer nekoliko nerazumljiv, saj davek za najem stanovanja plačuje najemodajalec (če je fizična oseba, ki oddaja drugi fizični osebi).
Vsi navedeni argumenti po mnenju Ministrstva za pravosodje kažejo, da bi bila javna objava evidence oseb, ki ne plačujejo najemnin za stanovanjske prostore, njihovih stroškov in se nato selijo iz nepremičnine v nepremičnino, očitno ustavno sporna.
Glede na navedeno, zlasti pa z vidika ustavnega načela sorazmernosti in ustavnega načela o namenskosti obdelave osebnih podatkov, Ministrstvo za pravosodje meni, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Uvodoma pojasnjujemo, da je najemno razmerje med najemnikom in najemodajalcem zasebnopravno razmerje, v katerega obe stranki vstopata prostovoljno. Spore iz tega razmerja, kot na primer zaradi neplačevanja najemnine, pa lahko rešujeta po pravni poti.
V delu pobude, ki se nanaša na zvišanje davčne kulture z vidika oddajanja napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pa pojasnjujemo, da so v skladu s 15. členom Zakona o davčnem postopku postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 145/20 – odl. US, 203/20 – ZIUPOPDVE, 39/22 – ZFU-A, 52/22 – odl. US, 87/22 – odl. US in 163/22) podatki, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter drugi podatki v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ, davčna tajnost. Ne glede na to Ministrstvo za finance ocenjuje, da ni verjetno, da bi najemodajalec, ki davčnemu organu doseženih dohodkov od oddajanja premoženja v najem ne prijavlja, z namenom zaščite drugih najemodajalcev svojega najemnika neplačnika prijavljal v javno evidenco, kot predlaga pobudnik. Menimo, da s tega vidika pozitivnih učinkov zaradi javne objave neplačnikov na zvišanje davčne kulture na tem področju ni pričakovati.
[1] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13, 75/16 in 92/21.
[2] Npr. odločba US, št. U-I-98/11, 26. 9. 2012, zlasti 17. točka in opomba št. 10; objava: Uradni list RS, št. 79/12 ter odločba US, št. U-I-229/03, 9.2.2006; objava: OdlUS XV, 13 in Uradni list RS, št. 21/06.
[3] Glejte: Odločba US, št. U-I-106/19, Up-190/17, 10. 3. 2022, zlasti 20.-22. točka; objava: Uradni list RS, št. 52/22 ter delno tudi sodba Sodišča Evropske unije v Združenih zadevah C-37/20 - Luxembourg Business Registers in C-601/20 - Sovim, 22. 11. 2022 – neskladno s 7. in 8. členom Listine o temeljnih opravicah Evropske unije glede dostopa širše javnosti do celotnega seznama dejanskih lastnikov gospodarskih družb (glejte 89.-92. točke sodbe).