20. 1. 2023
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) je skupaj s Policijo preučilo predlog, posredovan preko spletnega orodja predlagam.vladi.si, da se v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) zakonsko prepove nošenje, izobešanje ali uporabo nacističnih, fašističnih, domobranskih simbolov in gesel.[1]
Ponovno pojasnjujemo, da bi za konkretno opredelitev do izpostavljene problematike potrebovali poglobljeno oceno stanja oziroma študijo, ki bi poleg kaznovalnega vidika zajela tudi različne druge vidike kot so družbeni, socialni itd. Ocenjujemo, da so tovrstna odklonska ravnanja še vedno redka, zato se bomo do njih ponovno opredelili le načelno.
Posest nacističnih, fašističnih in domobranskih simbolov v Republiki Sloveniji ni zakonsko prepovedano, kot je to urejeno v nekaterih drugih državah (npr. Avstrija, Nemčija).
V RS področje uporabe državnih simbolov sicer ureja Zakon o grbu, zastavi in himni RS ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94), ki pa ne ureja področja izobešanja tujih zastav in uporabo drugih tujih simbolov. Določbe o izobešanju tujih zastav so sicer opredeljene v 4. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 in 139/20; v nadaljnjem besedilu: ZJRM‑1), sankcija za ravnanje v nasprotju z omenjeno zakonsko določbo pa je predpisana v 14. členu istega zakona. Vendar, če v konkretnem primeru ne gre za zastave tujih držav, to ne predstavlja prekrška po omenjenem členu.
Za izpostavljena ravnanja je tako potrebno morebitno kaznivost iskati v drugih členih ZJRM‑1. Izobešanje nacističnih, fašističnih in domobranskih zastav, uporabo njihovih simbolov in gesel na javnem kraju pa lahko predstavlja prekršek po 7. členu ZJRM-1, vendar šele, ko se med posamezniki in skupinami povzroča vznemirjanje ali razburjanje oziroma, če bi posameznik ali skupina z žaljivimi besedami in dejanji škodovala ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju (5. točka prvega odstavka 2. člena ZJRM-1).
Ob tem je potrebno upoštevati tudi določbe 20. člena ZJRM-1,[2] ki kot kvalificirano obliko določa prekrške storjene z namenom vzburjanja narodne, rasne, spolne, etične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti.
Splošna policijska pooblastila v 38. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17, 46/19 – odl. US, 47/19 in 153/21 – odl. US) omogočajo, da lahko policija osebe, ki nosijo, izobešajo ali uporabljajo domobranske, fašistične in nacistične simbole, opozori, da jih na javnem kraju ne smejo uporabljati v nasprotju z zgoraj omenjenimi predpisi.
Izpostavljena problematika po sedaj veljavni kazenski zakonodaji RS, ki upošteva napotila na mednarodni ravni sprejetih minimalnih standardov za pregon vseh oblik sovražnosti, ne izpolnjuje vseh znakov kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 105/22 – ZZNŠPP; v nadaljnjem besedilu: KZ-1).
Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljnjem besedilu: VDT) je namreč 4. 3. 2013 z dokumentom št. 007-11/2013/3 podalo pravno stališče, v katerem sovražni govor opredeljuje kot družbeni pojav, ki presega meje kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, zato tudi ni nujno, da vsaka zaznana oblika sovražnega govora, razširjanja predsodkov ali diskriminacije, čeprav je protiustavna v smislu 63. člena Ustave RS, že izpolnjuje pogoje za kazenski postopek. Pri oceni ali je podano kaznivo dejanje po 297. členu KZ-1, VDT meni, da je potrebno upoštevati, da je to dejanje širši in ožji objekt varstva, kar mora biti v obravnavanih primerih razvidno iz ugotovljenega dejanskega stanja. Znaki opisanega kaznivega dejanja niso podani, če v posledici ravnanja ni prišlo do ogrozitve, motenja ali kršitve javnega reda in miru. Podana mora biti objektivna možnost in tudi verjetnost njegove kršitve, saj abstraktna nevarnost ni dovolj. Kaznivo dejanje je storjeno le, če je spodbujanje ali razpihovanje usmerjeno zoper katero od depreviligiranih družbenih skupin ali pripadnika teh skupin, ki so po značilnih osebnih okoliščinah[3] izrecno navedene v Ustavi RS.
V MNZ in Policiji se še vedno zavedamo občutljivosti obravnave takšnih ravnanj, ki naj bi z vzbujanjem različnih oblik nestrpnosti povzročala občutek vznemirjenosti ali razburjenosti posameznikov ali skupin. Za presojo kaznivosti ravnanja je vsekakor potrebno ugotavljati tudi vzročno povezavo simbolov oziroma dejanj s kršiteljem in prijaviteljem ter namen storilca. Popolna prepoved je bolj vprašanje stališča oziroma odnosa družbe do nesprejemljivosti ideologij, ki se spogledujejo z nacizmom.
Glede na zgoraj navedena dejstva o kaznovalnem vidiku izpostavljenih ravnanj in predvsem redkosti tovrstnih ravnanj smo mnenja, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.