Spremembe davčne zakonodaje
Vezano na predlog o spremembi davčne zakonodaje bi predlagal:
1. Da se pri normirancih upošteva 60% normiranih stroškov in ne predvidenih 40%.
Z zmanjšanjem normiranih stroškov na 40% se sicer zelo približamo temu, da je normiranec obdavčen tako, kot bi prejemal plačo. To je sicer v redu, vendar ne smemo pozabiti, da pri plači prejemamo tudi dodatke, kot so prevoz in prehrana. Polega tega izplen ne bo tako velik, saj se bo veliko današnjih normirancev raje odločilo, da bo dobiček ugotavljalo na podlagi dejanskih stroškov. Potem pa se bodo izmišljevali potne naloge, navijali kilometre, kar v Sloveniji glede na vinjetni sistem cestninjenja sploh ni problem. Nekateri bodo raje odprli firme, kjer bodo to počeli in si sami določili plačo. Seveda najraje minimalno.
Z predlaganimi 60% normiranih stroškov, bi država še vedno veliko pridobila, tako na davku kot na prispevkih, biti normiranec pa bi bilo še vedno ugodno in zanimivo za zavezance. Zavedati se je potrebno zavedati tudi tega, da je takšen sistem z vidika inšpekcijskega nadzora za državo izjemno ugoden, saj inšpekcija skoraj ni potrebna in se lahko posveti drugim.
2. Da se maksimalna stopnja dohodnine v višini 50% ne uvede.
Število zavezancev, ki skozi dohodnino pridejo do maksimalne stopnje obdavčitve ne more biti veliko. Tisti, ki pa toliko zaslužijo, tudi pravično plačujejo davke, saj imajo vse svoje dohodke prijavljene, zato jih ni potrebno še dodatno obdavčiti.
Primanjkljaj v proračunu v obeh zgoraj navedenih primerih bi država morala poiskati drugje. V Sloveniji si že več kot 30 let lastniki in direktorji zasebnih podjetij lahko izplačujejo minimalne plače. Nekateri so že v penziji, ki pa ni velika, vendar pa dobivajo dodatke, ki jih morda sploh ne potrebujejo, saj so veliko privarčevali ali zaslužili s prodajo podjetja. Obstajajo podjetja brez zaposlenih. Država bi torej morala povečati osnovo za direktorje družb vsaj na recimo 1.500,00 EUR bruto, kar naj bi zagotavljalo neko dostojno penzijo. Ni potrebno pretiravati. Vsako podjetje brez zaposlenih, pa bi moralo imeti z lastnikom sklenjeno pogodbo o poslovodenju z določeno minimalno osnovo.
Dobro je, da smo socialna država in da se revnejšim pomaga za raznimi dodatki. Vendar bi bil tudi čas, da se vsaj poskuša ugotoviti, kdo je do teh dodatkov zares upravičen. Določeni sektorji, kot gostinstvo in gradbeništvo, poleg tega oziroma prav zaradi tega , ker ne izdajajo računov razpolagajo z denarjem, s katerim plačujejo delavce. Malokateri delavec v gostinstvu in v gradbeništvu v resnici dela za minimalno plačo. Razliko od dogovorjenega dobi plačano v gotovini. To koristi, tako delavcu kot delodajalcu, saj oba izkoriščata državo. Delodajalec plača manj prispevkov, delavec pa zaradi majhnega zaslužka prejema otroške dodatke, zastonj vrtec,… Potem so tu še tujci, ki pridejo delati v Slovenijo, čez nekaj časa pa ker dovolj zaslužijo lahko pripeljejo tudi družine. Takoj za tem pa jim plača pade na minimalno in dobivajo socialno podporo. Morda bi lahko naredili revizijo tega koliko je takšnih primerov zadnjih 10 let.
3. Uvesti davek na nepremičnine in ugodnosti pri plačevanju davka od najemnin
Na področju nepremičnin, bi morali uvesti davek na nepremičnine s progresivno lestvico glede na število nepremičnin in tudi glede na kvadraturo znotraj ene nepremičnine. Kobminacijo obeh. Če pa se presežna kvadratura ali nepremičnina oddaja – to ne velja za sobodajalstvo, potem se višja stopnja davka ne uveljavi. Hkrati pa se v tem primeru zmanjša davek od najemnin iz predvidenih 25% na 15%, kot velja danes. Na takšen način, bi zmanjšali oddajanje na črno, hkrati bi povečali ponudbo na trgu in posledično dosegli padanje cen.