10. 11. 2022
Odziv Ministrstva za kulturo
Skladno s prvim členom Zakona o Radioteleviziji (Uradni list RS, št. 96/05, 109/05 – ZDavP-1B, 105/06 – odl. US, 26/09 – ZIPRS0809-B in 9/14; v nadaljnjem besedilu: ZRTVS-1) je RTV Slovenija javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, določeno z zakonom, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. RTV Slovenija opravlja tudi druge dejavnosti v skladu zakonom - ZRTVS-1 in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev.
Prvi odstavek drugega člena ZRTVS-1 določa, da je Republika Slovenija ustanovitelj javnega zavoda RTV Slovenija. Dolžnost ustanovitelja pa je zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe.
Plačevanje RTV-prispevka zato ne more biti prostovoljno, saj se s tem direktno krši 2. člen veljavnega Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki jasno določa, da je dolžnost ustanovitelja, Republike Slovenije, poleg zagotovitve institucionalne in programske avtonomije tudi zagotovitev primernega financiranja za izvajanje javne službe RTV Slovenija. Popolnoma razumljivo pa je, da se prostovoljno plačilo ne more šteti za primeren način financiranja, saj takšna rešitev sploh ne upošteva, kolikšno višino sredstev potrebuje RTV Slovenija za izvedbo njenih zakonsko predpisanih nalog.
Nezagotovitev primernega financiranja RTV Slovenija – kot logična posledica prostovoljnega RTV-prispevka – pa je nadalje tudi ustavno nedopustna, saj se s tem posega v ustavno zagotovljeni položaj RTV Slovenija iz 39. člena Ustave (svoboda izražanja). Ta namreč ne zajema le svobodnega izražanja misli, govora in javnega nastopanja oz. zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenj, ampak zajema tudi pravico tiska (svoboda medijev) in drugih oblik javnega obveščanja, kamor sodi tudi RTV Slovenija. Ustavno zagotovljeni položaj RTV Slovenija pa pomeni, da ima ta zagotovljeno institucionalno, programsko in finančno avtonomijo.
Pri utemeljitvi, da nezagotovitev primernega financiranja RTV Slovenija, kar bi vsekakor povzročil prostovoljni RTV-prispevek, krši 39. člen Ustave oz. na nedopusten način posega v ustavno zagotovljeni položaj RTV Slovenije, se sklicujemo na naslednje utemeljitve Ustavnega sodišča:
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-106/01-27 z dne 5. 2. 2004 poudarilo naslednje:
- Svoboda izražanja (tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, kamor sodi tudi RTVS) zato na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave uživa posebno varstvo kot človekova pravica.
- Svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zahteva od države sprejem ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko javni mediji (zlasti radio in televizija) samostojno izvrševali svoje funkcije (naloge) pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja. Zato mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev. To še posebej velja za tiste javne medije (konkretno RTVS), ki jih ustanovi država in katerih glavni namen je zagotavljati uresničevanje ustavne pravice (državljanov) do javnega obveščanja in obveščenosti.
- Zagotovitev finančne samostojnosti pomeni zagotovitev ustreznega financiranja. To je v konkretnem primeru zagotovitev zadostnih finančnih sredstev za izpolnjevanje funkcij RTVS, ki pomenijo uresničevanje javnega interesa in izhajajo iz ZRTVS in ZMed, ter takšnih virov sredstev oziroma takšne kombinacije virov, ki bo onemogočila odločujoči vpliv države in drugih družbenih skupin na programsko in organizacijsko samostojnost RTVS.
- Poseg v ustavno zagotovljeni položaj RTVS kot posledica neustreznega financiranja je mogoč v primeru, če zakonodajalec ne zagotovi zadostnih finančnih sredstev za izpolnjevanje njenih nalog, kot tudi če ne zagotovi ustrezne strukture virov.
Na ustreznost in stabilnost financiranja RTV Slovenija je Ustavno sodišče opozorilo tudi v odločbi št. U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998:
- Obveznost plačevanja RTV naročnine, to je obremenitev lastnikov RTV sprejemnikov, ki imajo možnost gledati nacionalni RTV program, izvira iz opisane odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega radia in televizije. Poseg je primeren in nujen za uresničitev zasledovanega ustavno dopustnega cilja. S tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, je javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati z naložitvijo plačila RTV naročnine je lahko omejil financiranje z oglaševanjem, sponzoriranjem in podobnim. Tako je ponudbo nacionalnega programa deloma izločil tudi iz pravil trga. Z določitvijo RTV naročnine je torej zakonodajalec zagotovil javnemu zavodu avtonomijo, potrebno za uresničitev njegovih nalog, in hkrati stalen ter predvidljiv vir financiranja.
Glede na navedeno menimo, da predmetni predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.