16. 11. 2022
Odziv Ministrstva za finance
Pogoji za določanje rezidentskega in nerezidentskega statusa posameznika za davčne namene so določeni v določbah 6. in 7. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; v nadaljnjem besedilu: ZDoh-2). Omenjene pogoje iz 6. člena ZDoh-2 je mogoče povzeti na naslednji način. Za rezidente se štejejo:
- osebe z uradno prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji,
- javni uslužbenci Republike Slovenije, zaposleni v tujini, oziroma osebe, ki so bile rezidenti Slovenije in bivajo izven Slovenije zaradi zaposlitve v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali Evropskem investicijskem skladu,
- rezidenti Slovenije, ki bivajo izven Slovenije zaradi opravljanja funkcije poslanca v Evropskem parlamentu,
- osebe z običajnim bivališčem ali središčem svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji,
- osebe, ki so v kateremkoli času v davčnem letu prisotne v Sloveniji več kot 183 dni.
Vsi navedeni kriteriji za ugotavljanje statusa rezidenta za davčne namene so enakovredni. To pomeni, da oseba velja za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen katerikoli od navedenih kriterijev.
Ne glede na zgoraj pojasnjene pogoje 7. člen ZDoh-2 določa, kdaj se posameznik šteje za nerezidenta Slovenije. Določbe 7. člena ZDoh-2 je mogoče povzeti na naslednji način. Za nerezidenta se štejejo:
- osebe, ki niso rezidenti Slovenije, to pomeni, da v Sloveniji nimajo uradno prijavljenega stalnega bivališča, običajnega bivališča ali središča svojih ekonomskih in osebnih interesov oz. so v Sloveniji prisotni manj kot 183 dni v posameznem davčnem letu,
- osebe z diplomatskim ali konzularnim statusom tuje države v Sloveniji,
- osebe, ki opravljajo delo kot uslužbenci oz. funkcionarji mednarodne organizacije,
- osebe, ki so v Sloveniji zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji tuje države,
- uslužbenci v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki ali Evropski investicijski banki, v Sloveniji,
- osebe, ki so v Sloveniji zaposlene kot tuji strokovnjaki za dela, za katera v Sloveniji ni dovolj ustreznega kadra (potrebna odobritev slovenskega davčnega organa),
- osebe, ki bivajo v Sloveniji izključno zaradi študija oz. zdravljenja.
Pogoji za določanje rezidentskega statusa za davčne namene so oblikovani na način, da so vsi tisti posamezniki, ki imajo, glede na različne oblike stikov z določeno državo, zadosten obseg povezanosti z njo, podvrženi celoviti obdavčitvi v tej državi z namenom njihovega ustreznega prispevka k skupnemu družbenemu življenju, kar v primeru Slovenije pomeni, da so zavezani za plačilo dohodnine po načelu svetovnega dohodka, tj. od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir izven Slovenije. V nasprotnem primeru je posameznik kot nerezident Slovenije zavezan za plačilo dohodnine le od dohodkov, ki imajo svoj vir v Sloveniji.
Glede na omenjene pogoje tako oseba, ki pride v Slovenijo za krajši ali daljši čas (npr. zaradi zaposlitve v Sloveniji, združitve družine ipd.) postane rezident Slovenije takoj, ko izpolnjuje enega od omenjenih kriterijev (uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, običajno bivališče oziroma središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, prisotnost v Sloveniji več kot 183 dni v koledarskem letu, idr.). Tako za posameznike, ki so po prihodu v Slovenijo napoteni na delo v tujino, in iz tega razloga morebiti ne izpolnjujejo več pogojev za rezidentski status v Sloveniji (saj s Slovenijo več ne vzdržujejo ustreznih stikov), ugotovitev, da se tudi po napotitvi v tujino štejejo za rezidente Slovenije, ne bi bila skladna z ZDoh-2 kot tudi z mednarodnimi pravili na tem področju.
Pogoji za presojanje statusa so namreč osnovani na podlagi ugotavljanja stikov, ki jih ima posameznik z določeno državo in načeloma sledijo mednarodnim standardom, ki so določeni v okviru davčnih konvencij. Slovenija omenjene davčne konvencije sklepa po zgledu Vzorčne davčne konvencije Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (v angl. »Organisation for Economic Co-operation and Development – OECD«), ki ureja pravila o rezidentstvu v 4. členu. Veljavne konvencije, ki jih je sklenila Slovenija, tako sledijo kriterijem iz tega člena. Ti kriteriji so določeni na način, da dajejo prednost povezanosti posameznika z eno državo pred povezanostjo z drugo državo (prelomna pravila).
V zvezi z navajanji, da posamezniki, ki so napoteni na delo v tujino, ne plačujejo dohodnine niti v državah, v katere so napoteni, niti v Sloveniji oz. v njihovih domačih državah, najprej pojasnjujemo, da Slovenija nima neposrednega vpliva na način nadzora nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti v drugih državah. V zvezi s plačevanjem dohodnine v Sloveniji dodajamo, da so posamezniki skladno z ZDoh-2, tudi če so nerezidenti, v Sloveniji zavezani za plačilo dohodnine od dohodkov z virom v Sloveniji. V primeru, ko imajo posamezniki delodajalca v Sloveniji, pri katerem dosegajo dohodke iz zaposlitve, imajo takšni dohodki vir v Sloveniji, zato so od teh dohodkov takšni posamezniki zavezani za plačilo dohodnine po ZDoh-2, razen če imajo možnost uveljavljati ugodnosti po relevantni davčni konvenciji.
Poleg omenjenih razlogov za sklepanje davčnih konvencij slednje predstavljajo tudi pravno podlago za upravno sodelovanje na davčnem področju in državam omogočajo ustrezno izmenjavo informacij. Med državami članicami EU pa je izmenjava informacij za davčne namene dodatno okrepljena tudi na podlagi EU direktiv.
Ministrstvo za finance tako ocenjuje, da je glede na predlog trenutna ureditev ugotavljanja rezidentskega statusa po ZDoh-2 ustrezna.