22. 9. 2022
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
V zvezi s prepovedmi določenih materialov ali proizvodov pojasnjujemo, da je trg Slovenije del notranjega trga EU. Prosti pretok proizvodov je nujen za zagotavljanje delovanja notranjega trga, ki ostaja temelj konkurenčnosti podjetij EU in izbire za potrošnike, zato je za določene ukrepe, kot so prepovedi dajanja na trg proizvodov, nujno usklajeno ukrepanje. Zaradi pomanjkanja ustreznih in celovitih pravil notranjega trga lahko države članice ali industrije razvijajo pobude, ki poslabšajo delovanje notranjega trga, saj povzročajo morebitne ovire, razdrobljenost in neusklajene pristope ter neenake konkurenčne pogoje za podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu. Slovenija sama ne bi mogla izvajati ukrepov takega obsega, ne da bi ustvarila razlike v zahtevah za podjetja in ovire za prosti pretok proizvodov, regulativno breme in čezmerne stroške poslovanja. Poleg tega bi se na splošno zaradi posamičnega ukrepanja le na ravni držav članic neizogibno izoblikovala različna orodja, zaradi katerih bi izbira potrošnikov postala bolj zapletena. V primeru individualnega ukrepanja držav članic je zelo visoko tveganje nastanka različnih konkurenčnih sistemov, ki temeljijo na različnih metodah in pristopih, zlasti za proizvode, s katerimi se trguje na celotnem notranjem trgu. Glede na navedeno, se lahko le z ukrepanjem na ravni EU določijo usklajene zahteve glede proizvodov in zahteve glede informacij o vidikih trajnosti, ki se uporabljajo po vsej EU, s čimer se zagotovi prosti pretok blaga, potrošnikom pa ustrezne in zanesljive informacije o trajnostnih in krožnih značilnostih izdelkov, ne glede na to, v kateri državi članici se kupijo. Določitev zahtev na ravni EU ima jasno dodano vrednost, saj se tako vzpostavi usklajen in dobro delujoč notranji trg v vseh državah članicah, s tem pa enaki konkurenčni pogoji za podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu.
V zadnjem času je zaznati tudi želje po zamenjavi običajne plastike z bioplastiko, čeprav številne raziskave kažejo, da zgolj zamenjava običajne (nerazgradljive) plastike z (razgradljivo) bioplastiko ne bi rešila večjih okoljskih problemov, kot so smetenje morja in voda na splošno ter netrajnostna poraba virov. V naravnem okolju se mnogi tako imenovani "biorazgradljivi" plastični materiali ne razgrajujejo bistveno hitreje od običajnih plastičnih mas. Biorazgradljivi plastični materiali se ne razgradijo v celoti niti med postopki nadzorovanega kompostiranja v velikih kompostarnah. Osnovni surovini za proizvodnjo plastike sta nafta in zemeljski plin, ki ju sicer lahko nadomestimo z obnovljivimi viri, kot so škrob, sladkor in celuloza, vendar pa je največkrat spregledano dejstvo, da se tudi pri pretežno konvencionalni pridelavi in obdelavi pridelkov, iz katerih se pridobivajo škrob, sladkor in celuloza, uporabljajo velike količine fosilnih goriv. Bioplastika ima običajno večji negativni učinek na okolje v primerjavi s konvencionalno proizvedeno plastiko, vsaj kar zadeva rabo kmetijskih zemljišč, evtrofikacijo, zakisanje tal in vode ter izgubo biotske raznovrstnosti. Ocene življenjskega kroga kažejo, da biološka ali biološko razgradljiva plastika nima splošne okoljske prednosti pred običajno plastiko.
Država sicer lahko spodbuja proizvajalce k uporabi razgradljivih embalažnih materialov z uvedbo ustreznih ekonomskih instrumentov. Tak ekonomski instrument predstavlja okoljska dajatev, ki jo embalerji in pridobitelji embaliranega blaga ter proizvajalci in pridobitelji servisne embalaže (embalaža, ki se napolni na prodajnem mestu) plačujejo ob dajanju te embalaže v promet. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve je enota obremenitve okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže na kilogram embalaže. Enota obremenitve za servisno embalažo iz biološko razgradljivih materialov je desetkrat nižja od enote obremenitve za servisno embalažo iz materialov, ki niso biološko razgradljivi, in tritisočkrat nižja od enote obremenitve za servisno embalažo iz PVC.
Na podlagi navedenega zaključujemo, da so ukrepi za spodbujanje proizvajalcev za uporabo biološko razgradljivih embalažnih materialov že sprejeti, predloga za prepoved prodaje svežih živil v embalaži iz nerazgradljivih materialov, pa na podlagi prej navedenih dejstev ni ustrezno implementirati. Velja pa omeniti, da tudi v primeru embalaže ponudba sledi povpraševanju. Okoljsko ozaveščeni potrošniki predstavljajo pomembne deležnike tako pri izbiri embalaže kot pri ravnanju z odpadno embalažo. Proizvajalci se namreč zelo hitro prilagodijo zahtevam potrošnikov in ponujajo take izdelke in v taki embalaži, kot jih potrošniki najraje izbiramo.
Ukrepi za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk so predpisani v Uredbi o embalaži in odpadni embalaži. Predpis določa prepoved brezplačnih plastičnih nosilnih vrečk od 1. januarja 2019 dalje, ne glede na vrsto in (bio)razgradljivost plastičnega materiala. Ta prepoved pa ne velja za zelo lahke plastične nosilne vrečke, ki so namenjene za primarno embalažo nepredpakiranih živil, predvsem na oddelkih sadja in zelenjave. Ob pripravi predpisa je bilo ocenjeno, da je uvedena izjema od obveznega plačila za zelo lahke plastične nosilne vrečke z okoljskega vidika upravičena in sprejemljiva, ker v prodaji na drobno sadje in zelenjava, pogosto pa tudi sveži mesni izdelki in delikatese, pogosto niso predpakirani, na oddelkih svežih nepredpakiranih živil pa so potrošnikom brezplačno na voljo zelo lahke plastične nosilne vrečke manjšega volumna kot primarna embalaža za ta živila. To izhaja iz navad slovenskih potrošnikov, da želijo sami izbirati posamezne kose svežih živil. Ker lahko potrošnik na prodajnem mestu sam izbere toliko kosov oziroma takšno količino živila, kot ga dejansko potrebuje, se s tem prispeva k temu, da se zavrže manj hrane, obenem pa se zagotavlja tudi uveljavljanje načela varne hrane glede omejevanja prenosa škodljivih snovi med živili. Vsaka druga embalaža (npr. plastične škatle, papirnate vrečke), ki bi jo uporabili za ta namen, je težja od zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, zato bi se povečale skupne količine embalaže. Ker taka embalaža ni vračljiva, bi se povečale tudi količine odpadne embalaže, kar pa je v nasprotju s splošnim ciljem Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži ter Uredbo o embalaži in odpadni embalaži.
Od ukrepov za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk je bil ob njenem prenosu izbran tudi ekonomski instrument – uvedba okoljske dajatve za vse plastične nosilne vrečke, ki jo morajo ob njihovem dajanju na trg obvezno plačati proizvajalci in pridobitelji plastičnih nosilnih vrečk. Ta ukrep je bil izveden s sprejemom spremembe Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže, ki se uporablja od 1. januarja 2018.
