Vladi predlagam, da Zakon o dedovanju popravi v tej smeri, da bi otrokom, ki skrbijo za starše pri dedovanju pripadal večji delež (25 %) kot otrokom, ki ne skrbijo za starše. Sedaj je to izenačeno, kar pa se mi ne zdi prav.
Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Družinski zakonik1 v okviru vzajemne dolžnosti preživljanja med starši in otroki določa obveznost preživljanja otrok ter obveznost preživljanja staršev. V 185. členu določa, da mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko preživljali njega. Polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.
67. člen Ustave Republike Slovenije 2 (Ustava) določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, in sicer tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, ter da zakon določa način in pogoje dedovanja. Način in pogoje dedovanja ureja Zakon o dedovanju3 (ZD). Dedovati je mogoče na podlagi zakona ali na podlagi oporoke. Na podlagi zakona zapustnikovi otroci dedujejo v prvem dednem redu skupaj z zapustnikovim zakoncem po enakih delih. Z oporoko pa lahko zapustnik sam odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti (svoboda oporočnega razpolaganja) ne glede na zakoniti dedni red. Dedovanje na podlagi zapustnikove volje (oporočno dedovanje) ima prednost pred zakonitim dedovanjem. Zapustnik lahko z oporoko uredi dedovanje po svojih željah. Pri tem tudi ni vezan na enako obravnavo svojih potomcev, ampak je omejen le z institutom nujnega deleža. Nujni delež potomcev, posvojenca in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. Takšna ureditev izhaja še iz časov oblikovanja veljavne ureditve dedovanja (ZD je začel veljati leta 1976), ko je bilo pogosteje, da so zapustniki ob smrti zapustili mladoletne otroke, ki jim je nujni delež zagotavljal udeležbo na zapustnikovem premoženju, čeprav jim ta v svoji oporoki ni naklonil deleža. Z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji (razpoložljivi del) in glede na svojo presojo določi, kakšen delež gre kateremu dediču. S tem se zagotavlja pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave.
Glede na vse navedeno na Ministrstvu za pravosodje menimo, da veljavna ureditev z ureditvijo oporočnega razpolaganja zadovoljivo zagotavlja možnost zapustnika, da določi, naj gre tistemu potomcu – dediču, ki je skrbel zanj, večji delež kot drugemu potomcu, hkrati pa z institutom nujnega deleža ureditev zagotavlja, da pri oporočnem razpolaganju zapustnik ne more nobenega od dedičev spregledati.
1 Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US in 94/22 – odl. US.
2 Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.
3 Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16.