Vladi predlagam, da Zakon o dedovanju popravi v tej smeri, da bi otrokom, ki skrbijo za starše pri dedovanju pripadal večji delež (25 %) kot otrokom, ki ne skrbijo za starše. Sedaj je to izenačeno, kar pa se mi ne zdi prav.
Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Družinski zakonik1 v okviru vzajemne dolžnosti preživljanja med starši in otroki določa obveznost preživljanja otrok ter obveznost preživljanja staršev. V 185. členu določa, da mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko preživljali njega. Polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.
67. člen Ustave Republike Slovenije 2 (Ustava) določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, in sicer tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, ter da zakon določa način in pogoje dedovanja. Način in pogoje dedovanja ureja Zakon o dedovanju3 (ZD). Dedovati je mogoče na podlagi zakona ali na podlagi oporoke. Na podlagi zakona zapustnikovi otroci dedujejo v prvem dednem redu skupaj z zapustnikovim zakoncem po enakih delih. Z oporoko pa lahko zapustnik sam odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti (svoboda oporočnega razpolaganja) ne glede na zakoniti dedni red. Dedovanje na podlagi zapustnikove volje (oporočno dedovanje) ima prednost pred zakonitim dedovanjem. Zapustnik lahko z oporoko uredi dedovanje po svojih željah. Pri tem tudi ni vezan na enako obravnavo svojih potomcev, ampak je omejen le z institutom nujnega deleža. Nujni delež potomcev, posvojenca in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. Takšna ureditev izhaja še iz časov oblikovanja veljavne ureditve dedovanja (ZD je začel veljati leta 1976), ko je bilo pogosteje, da so zapustniki ob smrti zapustili mladoletne otroke, ki jim je nujni delež zagotavljal udeležbo na zapustnikovem premoženju, čeprav jim ta v svoji oporoki ni naklonil deleža. Z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji (razpoložljivi del) in glede na svojo presojo določi, kakšen delež gre kateremu dediču. S tem se zagotavlja pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave.
Glede na vse navedeno na Ministrstvu za pravosodje menimo, da veljavna ureditev z ureditvijo oporočnega razpolaganja zadovoljivo zagotavlja možnost zapustnika, da določi, naj gre tistemu potomcu – dediču, ki je skrbel zanj, večji delež kot drugemu potomcu, hkrati pa z institutom nujnega deleža ureditev zagotavlja, da pri oporočnem razpolaganju zapustnik ne more nobenega od dedičev spregledati.
1 Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US in 94/22 – odl. US.
2 Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.
3 Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16.
Osebno menim naslednje: zakaj bi nekdo dobil nujni delež? Če povzamemo primer, starša imata 2 ali 3 otroka. Dva otroka se odselita, eden pa ostane doma ( dejavniki so taki ). Res je da so vsi trije enakovredni, a če rečemo da je ta otrok kateri je ostal doma v objekt ogromno vlagal pa ne samo finančno ( morda najel kredit za obnovo ), zakaj bi nujni delež delil na druge. Ko je treba starše kam peljat npr: bolnica, trgovine, osebne storitve pa teh otrok nič ne zanima kaj in kako.
Vedno smo tam da obstajajo oporoke,..........obstajajo tudi nujni deleži in ni prav ali drugače ni pošteno da nekdo ki nič ne poskrbi za starše sploh dobi kaj, ker vemo da se zaradi takih zadev velikokrat pojavijo na sodiščih in zadeve se vlečejo v nedogled. Osebno menim da če nisi sposoben skrbet za starša potem tudi nič ne dobiš.
če bi bil ta zakon v veljavi, moja sestra ne bi dobila popolnoma istega deleža, kot jaz, ki sem 14 dolgih let kot najstnica skrbela za zelo hudo bolno mamo, a sestra je prišla po isti delež, kot jaz...se smejala se je. Sem za!!!!
Niste edini. Takih primerov je veliko.
To se lahko uredi z oporoko.
Veš koliko dedičev pravi, da so "oni ful skrbeli, brat pa nič"?
Ni vedno to možno. Največkrat iz zdravstvenih razlogov.
Načeloma bi bilo to prav, glede na pogostost nasilja nad starejšimi pa bi bil morda kdo še nagrajen za svoje početje.
Najprej bi morali urejati ta problem, da starejši dobijo podporo izven družine. Nato pa se lahko sestavi oporoka, pa ni problema.
Starši lahko sestavijo oporoko, kjer se vse lepo zapiše.
hmmm kaj pa ko je dediščnina nič...in eden otrok skrbi za starše drugi pa sploh ne?