25. 10. 2022
Odziv Ministrstva za pravosodje
Pravica do dedovanja je temeljna ustavna pravica, določena v 33. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava). V Ustavi je zagotovljena poleg pravice do (zasebne) lastnine, saj sta obe pravici v tako tesni zvezi, da je ustavnopravno jamstvo obeh določeno v isti določbi.
Iz temeljne ustavne pravice do dedovanja izhaja za dedno pravnega naslednika pravica, da premoženje mortis causa pridobi. V našem pravu velja zasebno dedovanje kot trdno jedro dedovanja, pri čemer premoženje zasebnika preide ob njegovi smrti na zasebnika, medtem ko država praviloma pri dedovanju ni udeležena, s čimer se utrjuje in varuje zasebna lastnina in zasebna avtonomija.
Po 132. členu Zakona o dedovanju4 preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po našem pravu se torej s trenutkom zapustnikove smrti uvede dedovanje, dediči so poklicani k dedovanju, istočasno pa tudi že pridobijo zapuščino. Na ta način zapuščina po našem pravu ni niti trenutek brez subjekta.5 Med sodediči tako nastane v trenutku zapustnikove smrti glede dediščine skupnost, ki traja praviloma vse dotlej, dokler dediščine med seboj ne razdelijo. Dotlej sodediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, vsak sodedič pa lahko v določeni meri razpolaga s svojim dednim deležem (prvi odstavek 145. člena in 146. člen ZD).
Upravljanje z dediščino v okviru skupnosti sodedičev je sicer zapleteno, ker je za vsako dejanje in ukrep uprave potrebno soglasje vseh sodedičev. V primeru, da je zapustnik z oporoko določil izvršitelja oporoke, je po 96. členu ZD njegova dolžnost zlasti ta, da skrbi za zapuščino, da jo upravlja, da skrbi za plačilo dolgov in volil in sploh za to, da se oporoka izvrši tako, kakor je želel oporočitelj. V nasprotnem primeru, ko ni določenega izvršitelja oporoke, pa si lahko sodediči pomagajo s tem, da prepustijo upravljanje dediščine posebnemu upravitelju ali pa upravitelja imenuje sodišče na zahtevo kateregakoli dediča.
Upravitelja zapuščine (drugi odstavek 145. člena ZD) sodišče postavi, kadar je upravljanje z zapuščino onemogočeno zaradi nesporazumov med dediči, ki morajo sicer po določbah ZD glede vseh poslov upravljanja z zapuščino doseči soglasje (prvi odstavek 145. člena ZD). Upravljanje obsega poslovanje (poslovodenje) in zastopanje. Upravitelj sme brez odobritve dedičev opravljati posle redne uprave, za razpolaganje pa potrebuje odobritev sodišča, razen če so mu jo dali vsi dediči. Do zaključka zapuščinske obravnave ima upravitelj položaj in pravice, primerljive položaju in pravicam izvršitelja oporoke, po zaključku zapuščinske obravnave pa je pooblaščenec dedičev.
Druga možnost v primeru, ko nastanejo težave ob prehodu zapuščine na dediče, je postavitev začasnega skrbnika zapuščine. Začasni skrbnik zapuščine je zakoniti zastopnik vseh dedičev, ki v njihovem imenu skrbi za zapuščino. Sodišče pri postavitvi začasnega skrbnika zapuščine ni vezano na predlog dedičev. Postavi ga lahko, če presodi, da je to potrebno, tudi po uradni dolžnosti. Ta se po 131. členu ZD postavi s strani sodišča praviloma, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, lahko pa tudi v vseh primerih, kadar je to potrebno, npr. dediči, poklicani k dedovanju, nočejo ali ne morejo skrbeti za zapuščino. Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Poleg navedenega ima zapuščinsko sodišče ves čas zapuščinskega postopka možnost, da odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine.
V središču ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja je posameznikova svoboda na področju materialnih pogojev posameznikovega obstoja, varnosti in razvoja njegove osebnosti, pri čemer Ustavno sodišče Republike Slovenije kot bistven element te svobode vidi v možnosti razpolaganja s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine. En izmed elementov lastninske svobode je tudi zaupanje v pridobljene pravice. Primarno varstvo posameznika še vedno predstavlja klasičen vertikalen učinek, to je varstvo pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko pravico, kamor sodijo tudi de facto razlastitve.
Že sama narava lastninske pravice več oseb na isti stvari zahteva usklajevanje, prilagajanje in iskanje ravnotežja med različnimi, med seboj tudi sprtimi interesi solastnikov ali skupnih lastnikov. Avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika sta v teh razmerjih omejeni z enakim ustavno varovanim položajem drugih lastnikov, vendar ne na način, da bi bili bistveno okrnjeni ali celo izključeni, še zlasti ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.
Na Ministrstvu za pravosodje ocenjujemo, da so z opisano ureditvijo dani potrebni instituti, da se tudi v obdobju trajanja zapuščinskega postopka, tudi v primeru njene ogroženosti, lahko ustrezno upravlja z zapuščino.
Glede na to, da predlagatelj izpostavlja dolgotrajnost zapuščinskih postopkov v Sloveniji, pa želimo zaključno poudariti še, da je iz statistike o poslovanju slovenskih sodišč, ki jo letno pripravlja Ministrstvo za pravosodje, razvidno, da so zapuščinska sodišča v letu 2021 prejela več kot 25.600 zapuščinskih zadev. Sodni postopek je v večini zapuščinskih zadev trajal od enega do treh mesecev. 4,59% zapuščinskih zadev se je v letu 2021 zaključilo v enem mesecu ali manj, v več kot enem do treh mesecev pa se je zaključilo največ zadev, to je 30,90% oziroma 7.797 zapuščinskih zadev, 29,54% oziroma 7.453 pa v več kot treh do šestih mesecih. Iz tega izhaja, da se je v letu 2021 v več kot eni tretjini vseh zapuščinskih zadev postopek zaključil prej kot v treh mesecih in v dveh tretjinah vseh zapuščinskih zadev prej kot v pol leta. Povprečno so zapuščinska sodišča v letu 2021 reševala zapuščinske zadeve 7,3 meseca, pri čemer je pred slovenskimi zapuščinskimi sodišči okrog 85 % zapuščinskih zadev zaključenih na prvem naroku.