22. 9. 2022
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V zvezi s predlogom pojasnjujemo, da »popoldanski« samostojni podjetnik kot pravni oziroma zakonski termin ne obstaja več, ampak se ta izraz pogovorno uporablja za samostojnega podjetnika posameznika, ki ni zavarovan kot samozaposleni po 15. členu ZPIZ-2, temveč je obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja ali po kaki drugi prednostni podlagi, poleg tega pa opravlja samostojno dejavnost.
V tem primeru se plačuje zgolj posebni prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen, katerega višina je odvisna od podlage za vključitev v to obliko zavarovanja, v večini primerov pa se plačuje v pavšalnih zneskih, ki jih določi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije s sklepom. V prvi alineji prvega odstavka 20. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPIZ-2) je tako določeno, da se za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni obvezno zavaruje oseba, ki samostojno opravlja pridobitno oziroma drugo dovoljeno dejavnost, pa iz tega naslova ni zavarovana. Zavezanci za plačilo teh prispevkov so v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPIZ-2 zavarovanci sami.
V primeru popoldanskega samostojnega podjetnika, na katerega se nanaša pobuda, gre torej za ureditev obveznega (invalidskega) zavarovanja le za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ki prizadene osebe, ki so sicer obvezno zavarovane na podlagi delovnega razmerja ali na kaki drugi podlagi, vendar pa dodatno opravljajo kako drugo dopolnilno delo ali dejavnost, na podlagi katere niso vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Skladno s pokojninsko zakonodajo se šteje, da praktično pri opravljanju vsakega dela oziroma vsake dejavnosti obstaja možnost nastanka invalidnosti in v nekaterih primerih celo smrti. Zato je nujno potrebno, da se vsi, ki neko delo ali dejavnost bolj ali manj trajno opravljajo, za te primere tudi zavarujejo (za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni). S takšno določbo zakonodajalec varuje osebe, ki opravljajo neko sekundarno dejavnost (poleg redne zaposlitve). Takšen način vključitve v zavarovanje pa se v nobenem primeru ne šteje v pokojninsko dobo in ne upošteva pri določitvi pokojninske osnove, vendar pa so zavarovanci ob pogoju plačanih prispevkov in v primeru nastopa invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, lahko ob izpolnjevanju pogojev upravičeni do invalidske pokojnine, kot če bi bili obvezno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem mora oseba dokazati vzročno zvezo med poškodbo, katere posledica je invalidnost, in opravljanjem dela. V primeru nastopa smrti, ki je posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, pa so preživeli družinski člani ob izpolnjevanju pogojev upravičeni do družinske oziroma vdovske pokojnine, kot če bi bila taka oseba obvezno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.