Izgon za boj sposobnih Ukrajincev

Odziv Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov

Zaradi kriznih razmer v Ukrajini je Svet Evropske unije 4. marca 2022 sprejel odločitev o aktiviranju začasne zaščite razseljenih oseb v Evropski uniji, ki omogoča takojšnjo in začasno zaščito osebam, ki so 24. februarja 2022 ali pozneje razseljene iz Ukrajine zaradi vojaške invazije ruskih oboroženih sil. Vlada Republike Slovenije je skladno s to odločitvijo 9. marca 2022 sprejela sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine v Republiki Sloveniji, ki je začel veljati 10. marca 2022. 
Z uveljavitvijo navedenega sklepa se je pričel uporabljati Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb (ZZZRO), ki ureja uvedbo, trajanje in prenehanje začasne zaščite razseljenih oseb, pogoje in postopke za pridobitev in prenehanje začasne zaščite ter pravice in obveznosti oseb z začasno zaščito v Republiki Sloveniji. 
Z 10. marcem 2022 se tako v Republiki Sloveniji uvede začasna zaščita za osebe, ki so 24. februarja 2022 ali pozneje razseljene iz Ukrajine zaradi vojaške invazije ruskih oboroženih sil, ki se je začela na navedeni datum.
Do začasne zaščite so upravičene naslednje kategorije oseb, ki so prebivale v Ukrajini pred 24. februarjem 2022:

• državljani Ukrajine;
• osebe brez državljanstva in državljani tretjih držav, ki niso državljani Ukrajine, in ki so bili v Ukrajini upravičeni do mednarodne zaščite ali druge enakovredne nacionalne zaščite; 
• družinski člani oseb iz prve in druge alineje tega odstavka;
• osebe brez državljanstva in državljani tretjih držav, ki niso državljani Ukrajine, in ki so v Ukrajini prebivali na podlagi veljavnega dovoljenja za stalno prebivanje ter se ne morejo vrniti v svojo državo ali regijo izvora na varen in trajen način.

Vlada Republike Slovenije je sprejela Uredbo o načinu zagotavljanja pravic osebam z začasno zaščito, ki podrobneje določa zagotavljanje pravic osebam z začasno zaščito in prosilcem za začasno zaščito.

Prosilci za začasno zaščito imajo pravico do nastanitve in prehrane.

Po podatkih Policije se trenutno na ozemlju Republike Slovenije nahaja 6542 oseb, državljanov Ukrajine, ki so pribežali zaradi vojne. Večinoma so državljani Ukrajine pri nas ženske in otroci, ki so potrebni pomoči, zato je predlog za odpoved gostoljubja neutemeljen.

Odziv Ministrstva za notranje zadeve

Uvodoma pojasnjujemo, da se je 24. februarja 2022 začela vojaška invazija ruskih oboroženih sil v Ukrajini. V odziv na nastalo situacijo je Svet Evropske unije 4. marca 2022 sprejel odločitev o aktiviranju začasne zaščite razseljenih oseb v Evropski uniji, ki omogoča takojšnjo in začasno zaščito osebam, ki so 24. februarja 2022 ali pozneje razseljene iz Ukrajine. Vlada Republike Slovenije je skladno s to odločitvijo 9. marca 2022 sprejela Sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 32/22; v nadaljnjem besedilu: sklep Vlade), ki je začel veljati 10. marca 2022.

Z uveljavitvijo navedenega sklepa se je pričel uporabljati Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu: ZZZRO), ki ureja uvedbo, trajanje in prenehanje začasne zaščite razseljenih oseb, pogoje in postopke za pridobitev in prenehanje začasne zaščite ter pravice in obveznosti oseb z začasno zaščito v Republiki Sloveniji. Z 10. marcem 2022 se je tako v Republiki Sloveniji uvedla začasna zaščita za osebe, ki so 24. februarja 2022 ali pozneje razseljene iz Ukrajine zaradi vojaške invazije ruskih oboroženih sil, ki se je začela na navedeni datum.

Do začasne zaščite so upravičene naslednje kategorije oseb, ki so prebivale v Ukrajini pred 24. februarjem 2022:

• državljani Ukrajine;
• osebe brez državljanstva in državljani tretjih držav, ki niso državljani Ukrajine, in ki so bili v Ukrajini upravičeni do mednarodne zaščite ali druge enakovredne nacionalne zaščite; 
• družinski člani oseb iz prve in druge alineje tega odstavka;
• osebe brez državljanstva in državljani tretjih držav, ki niso državljani Ukrajine, in ki so v Ukrajini prebivali na podlagi veljavnega dovoljenja za stalno prebivanje ter se ne morejo vrniti v svojo državo ali regijo izvora na varen in trajen način. 

Skladno s sklepom Vlade je določeno trajanje začasne zaščite eno leto od uveljavitve tega sklepa in se lahko podaljša še največ dvakrat po šest mesecev. Po prenehanju začasne zaščite se za osebe, ki so takšno zaščito imele, glede zapustitve Republike Slovenije uporabljajo določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo in 95/21 – popr.).

ZZZRO dodatno določa, kdo je neupravičen do začasne zaščite in kdaj začasna zaščita preneha ali se odvzame. Začasne zaščite tako ne more pridobiti oseba, pri kateri obstajajo utemeljeni razlogi za sum:

• da je storila kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo, določeno v Kazenskem zakoniku;
• da je storila hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden je bila sprejeta v državo kot prosilec za začasno zaščito;
• da je storila kaznivo dejanje, ki je v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov ter drugimi obvezujočimi mednarodnimi pogodbami, ki izvršujejo te cilje in načela;
• da ogroža ustavno ureditev Republike Slovenije.

Začasne zaščite tudi ne more pridobiti oseba, ki je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na nepogojno kazen zapora, daljšo od enega leta, in obsodba še ni izbrisana.

Začasna zaščita preneha:

• če je oseba pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ali državljanstvo Republike Slovenije na podlagi predpisov, ki urejajo področje tujcev, azila in državljanstva;
• če je oseba pridobila državljanstvo tretje države in uživa njeno zaščito;
• če je oseba pridobila status begunca, dovoljenje za prebivanje ali začasno zaščito v tretji državi;
• če se oseba z začasno zaščito na podlagi njene privolitve premesti v drugo državo članico Evropske unije.

Začasna zaščita pa ne preneha osebi, ki v času trajanja začasne zaščite poskuša nezakonito vstopiti ali ostati na ozemlju druge države članice Evropske unije, razen če s sporazumom med državami članicami Evropske unije ni določeno drugače.

Začasna zaščita se odvzame:

• če to terjajo razlogi javnega reda in miru;
• če oseba zavrača izpolnjevanje pravnomočnih ali izvršljivih odločitev državnih organov;
• če se ugotovi, da je oseba z začasno zaščito v postopku pridobitve začasne zaščite navedla neresnična dejstva;
• če se ugotovi eno izmed dejstev, navedenih v prejšnjem členu tega zakona, ko je oseba že pridobila začasno zaščito.

Dodatno pojasnjujemo, da lahko osebe iz Ukrajine, ki niso upravičene do začasne zaščite skladno s sklepom Vlade, v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito po Zakonu o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo in 54/21; v nadaljnjem besedilu: ZMZ). Ta določa, da lahko vsak državljan tretje države (tj. države, ki ni članica Evropske unije) zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, in če ne obstajajo izključitveni razlogi.

Izključitveni razlogi, da se status begunca ne prizna, so naslednji:

• prosilec že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata;
• obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je prosilec storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;
• obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je prosilec pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev;
• obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je prosilec storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Ustanovne listine Združenih narodov;
• obstajajo utemeljeni razlogi, da se prosilca obravnava kot nevarnega za varnost ali ozemeljsko celovitost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve;
• prosilec po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.

Status subsidiarne zaščite pa se ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da:

• je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah ali predpisih, ki določajo takšna kazniva dejanja;
• je storil hudo kaznivo dejanje;
• je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov;
• predstavlja nevarnost za skupnost ali varnost Republike Slovenije.

Status subsidiarne zaščite se prav tako ne prizna prosilcu, ki je pred sprejemom v Republiko Slovenijo storil eno ali več kaznivih dejanj, za katere je v Republiki Sloveniji zagrožena zaporna kazen, in je zapustil izvorno državo izključno zato, da bi se izognil kaznim, ki so posledica teh dejanj.

V postopku za priznanje mednarodne zaščite se ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. O pogojih za priznanje mednarodne zaščite se odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ (Ministrstvo za notranje zadeve) najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Vsaka prošnja je obravnavana individualno, upoštevajoč subjektivne in objektivne elemente.

Republiko Slovenijo na podlagi mednarodnopravnih aktov ter slovenske ustave zavezuje načelo nevračanja, ki določa, da izgon ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo ogroženo njeno življenje ali telo zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljen. To načelo se tako upošteva tudi v postopku mednarodne zaščite in začasne zaščite (izrecno ga določata Zakon o tujcih – 72. člen – ter ZZZRO – 4. člen). Načelo nevračanja zagotavlja osebi pravico do vstopa in bivanja v državi, ki jo zaprosi za zaščito, ter pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. 

Na podlagi navedenega lahko zaključimo, da odločitev, da bi odpovedali gostoljubje za boj sposobnim moškim iz Ukrajine, ne bi bila skladna z zakonodajnimi, ustavnimi in mednarodnopravnimi zavezami Republike Slovenije.