Družinski pomočnik

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Pravico do izbire družinskega pomočnika ima oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje ter potrebuje pri izvajanju aktivnosti stalno fizično pomoč. Institut družinskega pomočnika ponuja alternativo, da težko invalidna oseba namesto celodnevnega institucionalnega varstva, izbere družinskega pomočnika, ki ji nudi pomoč v domačem okolju.

Osebna asistenca pa je namenjena osebam, ki zaradi vrste in stopnje invalidnosti potrebujejo pomoč pri določenih opravilih in dejavnostih, ki jih zaradi vrste in stopnje invalidnosti, samostojno ne morejo izvajati, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živijo neodvisno, aktivno življenje ter so enakopravno vključeni v družbo. Osebna asistenca ni samo nega, ampak tudi npr. pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu, spremstvo ipd. Pri ugotavljanju upravičenosti do osebne asistence je poudarek na aktivnosti uporabnika, njegovi neodvisnosti in vključenosti v družbo. 

Gre torej za podobna instituta, ki sta namenjena osebam z različno stopnjo invalidnosti in z različnimi potrebami, zato statusa družinskega pomočnika in osebnega asistenta ni možno poenotiti.