Predlagam, da naj vsi poslanci pred nastopom mandata posredujejo potrdila o nekaznovanosti. Če jih morajo posredovati vsi, ki delajo v vzgoji in izobraževanju ( pa najverjetneje še kje), se mi glede na odgovornost, ki jo imajo poslanci do ljudstva, to zdi pošteno.
Če bo predlog prejel vsaj 24 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
V zvezi s predlogom državljana, da se nekaznovanost preverja v času pridobivanja mandata, menimo, da je pri neposredno izvoljenih predstavnikih bolj smiselno, da bi se ta pogoj preveril že pred dnevom glasovanja oziroma v postopku preizkusa zakonitosti kandidatur. V tem primeru pa govorimo o novih omejitvah pasivne volilne pravice, ki jih je potrebno vnaprej določiti v zakonu, ki ureja volitve v državni zbor.
Volilna pravica je po Ustavi splošna in enaka (43. člen Ustave). Ustava pri tem določa dva pogoja, polnoletnost in državljanstvo, ki sodita v okvir splošne volilne pravice. Drugih pogojev Ustava v 43. členu ne določa, za pasivno volilno pravico poslancev pa posebej omogoča, da zakonodajalec določi, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca (drugi odstavek 82. člena Ustave). Volilna pravica je tudi ena izmed temeljnih človekovih pravic. Ustava varstvo človekovih pravic zagotavlja in le izjemoma dopušča posege, ki so možni pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave - če ustava tako določa, ali če je to potrebno za varstvo pravic drugih.[1]
Pri dopustnosti omejitev človekovih pravic ima pomembno in odločilno vlogo Ustavno sodišče ter obstoječa ustavnosodna praksa. Ustavno sodišče, ki je že večkrat presojalo posege v volilno pravico, je v odločbi, kjer je presojalo dopustnost določanja pogojev, ki vplivajo na splošno volilno pravico, zavzelo stališča, ki jih je mogoče šteti za standarde pri posegih v volilno pravico.[2] V navedeni odločbi je poudarilo, da so omejitve volilne pravice dopustne le pod pogojem sorazmernosti v povezavi z razlogi, ki so poznani v primerjalnih pravnih ureditvah in so sprejemljivi v svobodni in demokratični družbi.[3] Predlagano omejitev volilne pravice je torej treba analizirati z vidika sorazmernosti in z vidika skladnosti z drugimi primerljivimi pravnimi ureditvami.[4]
Zakon o volitvah v državni zbor[5] (v nadaljnjem besedilu: ZVDZ) v 7. členu določa, da ima pravico voliti in biti voljen za poslanca državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti. Ne glede na navedeno pa pravice voliti in biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil osemnajst let starosti, pa je sodišče ob njegovi postavitvi pod skrbništvo odločilo, da ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev. Sodišče ob njegovi postavitvi pod skrbništvo posebej odloči o odvzemu pravice voliti in biti voljen. Veljavna ureditev torej predvideva omejitev tako aktivne (voliti) kot tudi pasivne (biti voljen) volilne pravice le v prej navedenih primerih in ne tudi za primere, ko je bil kandidat obsojen na kaznivo dejanje.
V preteklih mandati so poslanci vložili tri predloge za spremembo Zakona o volitvah v državni zbor, ki so predvidevali določeno omejitev pasivne volilne pravice iz razloga nekaznovanosti:
Prvi predlog je določal omejitve pasivne volilne pravice zaradi pravnomočne obsodbe za določena kazniva dejanja ali obsodbe na določeno kazen in zaradi pravnomočne obtožnice za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Drugi predlog je določal, da za poslanca ne more biti izvoljen tisti, ki je pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tretji predlog pa je določal, da za poslanca ne more biti izvoljena pravnomočno obsojena oseba zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in če je bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev. Vsi trije predlogi novel ZVDZ v državnem zboru niso bili deležni zadostne podpore poslancev.
Predlagana omejitev volilne pravice predstavlja velik poseg v temeljni volilni zakon, za kar pa je predhodno potrebno zagotoviti visoko politično soglasje. Za sprejem zakona je namreč v skladu s četrtim odstavkom 80. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ustava) potrebna dvotretjinska večina glasov vseh poslancev (60 glasov). V okviru priprave predloga sprememb in dopolnitev ZVDZ bomo posredovani predlog državljana ponovno proučili.
[1] Mnenje Zakonodajno-pravne službe DZ št. 020-02/13-12 z dne 26. 3. 2013
[2] Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-346-02 z dne 10. 7. 2003
[3] Prav tam, tč. 12. obr.
[4] Mnenje Zakonodajno-pravne službe DZ št. 020-02/13-12 z dne 26. 3. 2013
[5] Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US, 23/17 in 29/21