5. 7. 2022
Odziv Ministrstva za pravosodje
Ministrstvo za pravosodje se je v preteklosti že srečevalo s predlogi za uvedbo elektronskih zapestnic, vendar v drugačnem kontekstu – npr. kot nadomesten način izvrševanja kazni za lažja kazniva dejanja,[1] pri čemer je bilo do predlogov zadržano. Stališče ministrstva je tedaj bilo, da so »zanemarljivi pozitivni učinki ukrepa v primerjavi z dejstvom, da se ljudi opremlja z elektronskimi napravami, ki iz njih naredijo objekt prava in sistema in se jim ne nudi ustreznega človeškega stika«, zato se Ministrstvo za pravosodje ne more strinjati s predlagateljem, ki navaja, da bi uvedba elektronskih zapestnic imela prednost v tem, da bi se na ta način gradilo zaupanje in stik s človekom.
Ministrstvo za pravosodje še vedno meni, da moramo glede tovrstnih predlogov izhajati iz ustavnega začela sorazmernosti (2. člen v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije;[2] v nadaljevanju: Ustava), sploh, ko ne gre za ukrep ob sumu storitve kaznivega dejanja. Ob tem seveda ne gre pozabiti, da je prepoved približevanja mogoče izreči tudi kot nadomestni ukrep za pripor po Zakonu o kazenskem postopku[3] (v nadaljevanju: ZKP) – 195.a člen ZKP oziroma kot navodilo pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom – 7. točka tretjega odstavka 65. člena Kazenskega zakonika[4] (v nadaljevanju: KZ-1). Nadzorovanje prepovedi približevanja je v pristojnosti Policije in ne v pristojnosti Uprave Republike Slovenije za probacijo.
Ne glede na navedeno na Ministrstvu za pravosodje menimo, da bi bil elektronski nadzor v nekaterih primerih morda dobrodošel, saj bi z njim lahko npr. razbremenil svetovalce probacijskih enot, ki so zadolženi za izvrševanje hišnega zapora na terenu. Ti morajo poleg svetovalnih nalog opravljati tudi fizičen nadzor na naslovu, ki ga je določilo sodišče, elektronski nadzor oseb v hišnem zaporu pa bi zagotovo razbremenil svetovalce v delu, ko morajo nadzor opravljati v oddaljenih krajih ter ob različnih urah dneva in noči. Svetovalcem bi tako več časa ostalo za vsebinsko obravnavo oseb. Prav tako menimo, da bi se v primeru elektronskih zapestnic žrtve nasilnih kaznivih dejanj počutile bolj varno, če bi vedele, da se povzročitelj ne nahaja v njihovi bližini, in da s takšno informacijo razpolaga tudi policija, ki kot rečeno nadzoruje prepovedi približevanja.
Pred pripravo ustreznih normativnih podlag za nadzor z elektronskimi zapestnicami je zato po oceni Ministrstva za pravosodje nujna potrebna široka javna, strokovna in medresorska razprava (v katero bi vključili tudi relevantne nevladne organizacije z izkušnjami na tem področju) o namenu in ustrezni (sorazmerni) uporabi tovrstnih naprav.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Uvodoma navajamo, da prvi resnejši predlogi oziroma razprava o uvedbi elektronskih zapestnic oziroma elektronskega nadzora ukrepa prepovedi približevanja segajo 10 in več let nazaj, ko so ideje, zaradi domnevno prehudega posega v zasebnost, doživele neodobravanje.
Po naši oceni je uvedba elektronskih zapestnic ena izmed rešitev, vendar je treba proučiti primernost in sprejemljivost modela za slovenski prostor, pripraviti spremembo predpisov itd. Odprtih je vrsto praktičnih vprašanj, npr. kdo bo odredil in spremljal nošenje elektronske zapestnice, ali bodo zapestnice nosile tudi osebe, katerim se kršitelj ne sme približati (otroci) ipd. Kot je že predlagatelj izpostavil nekatere države tovrsten nadzor izvajajo s pomočjo probacijskih služb. Probacijska služba (Uprava za probacijo) deluje v Sloveniji že dobra štiri leta in naj bi po nam dostopnih podatkih proučevala tudi uvedbo tovrstnega ukrepa.
V policiji Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani trenutno izvaja raziskavo učinkovitosti policijskega ukrepa prepovedi približevanja. S poglobljeno študijo ukrepov se med drugim iščejo dodatne rešitve oziroma izboljšave za učinkovitejšo zaščito žrtev nasilja, ob tem pa je potrebno zavedanje, da so ukrepi lahko učinkoviti zgolj, če so usklajeno izvajani s strani vseh pristojnih služb. Cilj policije je, da v primerih nasilja v družini in drugih nasilnih dejanjih nad ranljivejšimi skupinami, zaščiti žrtev, pri čemer je potrebno poudariti, da je nujno tudi sodelovanje žrtev nasilja, ki pa zaradi čustvene navezanosti na storilce, pogosto ravnajo iracionalno (v postopkih ščitijo storilca, mu še naprej zaupajo ipd). Vsled tega policija proučuje tudi pobude, predloge in dobre prakse policij in drugih institucij v tujini.
Kot zaključno navajamo policijsko statistiko ukrepov prepovedi približevanja in kršitev za zadnjih 10 let (pridobljeno 16. 6. 2022) in izpostavljamo, da je multidisciplinarno ukrepanje za preprečevanje femicida ena od prioritet dela Ministrstva za notranje zadeve v tem mandatu. Vsekakor podpiramo proučitev ukrepa, ki na sorazmeren način preprečuje femicide in druga najhujša kazniva dejanja. Ob tem pa se strinjamo s prof. dr. Katjo Filipčič, vodjo raziskovalnega projekta pri Inštitutu za kriminologijo, da je potreben sistemski in celovit pristop pri obravnavi povzročitelja nasilja ob izrečenem ukrepu prepovedi približevanja.