13. 5. 2022
Odziv Ministrstva za finance
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17, 71/18, 104/21 in 114/21; v nadaljnjem besedilu: uredba) je izdana na podlagi 3., 4., 7. in 8. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19 in 39/22; v nadaljnjem besedilu: ZDoh-2) in četrte alineje tretjega odstavka 3. člena Zakona o posebnem davku na določene prejemke (Uradni list RS, št. 72/93, 22/94, 45/95 in 12/96). Z navedenimi določbami je vladi dano pooblastilo za določitev pogojev in višin, do katerih se določena povračila stroškov v zvezi z delom in določeni drugi dohodki iz delovnega razmerja ne vštevajo v davčno osnovo. Z drugim odstavkom 44. člena ZDoh-2 pa je vladi dan zakonski okvir glede določanja višin povračil stroškov. Pri določanju višin povračil stroškov v zvezi z delom in dohodkov, ki jih v skladu s 3., 4., 7. in 8. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 določi vlada, se kot podlago upošteva raven posameznih navedenih pravic delojemalcev, določena z zakoni in s kolektivnimi pogodbami na ravni države. Če delodajalec izplačuje navedena povračila stroškov v zvezi z delom in dohodke, ki so višji od zneskov, ki jih za navedena povračila in dohodke določi vlada, se znesek posameznega povračila oziroma dohodka v delu, ki presega znesek, določen s strani vlade, všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.
Po zakonskem pooblastilu iz drugega odstavka 44. člena ZDoh-2 mora torej vlada pri določanju višin v uredbi kot podlago upoštevati raven posameznih pravic delojemalcev, ki je določena z zakoni in s kolektivnimi pogodbami na ravni države. Za spremembo višin neobdavčenega dela povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je torej relevantna sprememba ravni oziroma višine ravni pravic do povračila stroškov iz delovnega razmerja in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Po zakonu je torej podana podlaga za usklajevanje obravnavanih zneskov z rastjo pravice delavcev po zakonih oziroma kolektivnih pogodbah na ravni države.
V skladu z 2. členom uredbe se povračilo stroškov za prehrano med delom ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja za vsak dan, ko je delojemalec na delu prisoten štiri ure ali več, do višine 6,12 evra. Če je delojemalec na delu prisoten deset ur ali več, se za ta dan, poleg povračila stroškov za prehrano med delom do višine 6,12 evra, v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov za prehrano med delom, do višine 0,76 evra za vsako dopolnjeno uro prisotnosti na delu po osmih urah prisotnosti na delu.
Pravica delojemalcev do povračila stroškov za prehrano med delom je s kolektivnimi pogodbami na ravni države določena različno. Po pregledu vseh 34 kolektivnih pogodb, veljavnih na ravni države, pravica do povračila stroškov za prehrano med delom v nobeni kolektivni ni določena višje od neobdavčenega zneska po uredbi, pri čemer ima 10 kolektivnih pogodb določeno pravico z vezavo na znesek po uredbi.
Upoštevaje zakonsko pooblastilo in pregled ravni pravice po kolektivnih pogodbah na ravni države ugotavljamo, da v zadnjem obdobju (npr. zaradi dviga cen hrane) še ni prišlo do splošnega dviga ravni pravice do povračila stroškov za prehrano med delom, ki je določena z zakoni in kolektivnimi pogodbami na ravni države, kar bi upoštevaje zakonsko pooblastilo, dajalo podlago vladi za dvig zneska povračil stroškov za prehrano med delom, do katerega se ti ne vštevajo v davčno osnovo. Kot navedeno se višine povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, do katerih se ti ne vštevajo v davčno osnovo, po zakonu usklajujejo z rastjo pravic do navedenih dohodkov po zakonih in kolektivnih pogodbah na ravni države, ne pa z inflacijo oziroma rastjo cen, na čemer temelji obravnavani predlog.