1. 2. 2022
Odziv Ministrstva za javno upravo
V skladu z določbo 31. člena Zakona o splošnem upravnem postopku[1], upravni postopek lahko vodi in v njem odloča oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka, pri čemer na podlagi določbe drugega odstavka 31. člena ZUP, strokovni izpit iz upravnega postopka ni potreben le za vodenje in odločanje v enostavnih upravnih zadevah, ki jih določi vlada z uredbo. Strokovni izpit iz upravnega postopka mora oseba opraviti najkasneje v treh mesecih od sklenitve delovnega razmerja za delovno mesto, kjer je strokovni izpit iz upravnega postopka določen kot pogoj za zasedbo delovnega mesta. Na podlagi določbe četrtega odstavka 31. člena ZUP, podrobnejše pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka predpiše vlada.
Posledično je Vlada Republike Slovenije, na podlagi določbe drugega in četrtega odstavka 31. člena ZUP, izdala Uredbo o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku[2], ki med drugim določa izobrazbo, ki jo mora imeti oseba za vodenje upravnega postopka oziroma opravljanje posameznih procesnih dejanj v postopku (v nadaljnjem besedilu: vodenje postopka) in odločanje v upravnih zadevah, strokovni izpit iz upravnega postopka (v nadaljnjem besedilu: izpit), kakor tudi upravne zadeve, za katere ni treba opravljati izpita.
Stopnja izobrazbe, ki jo mora imeti oseba za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah, je določena v določbah od 2. do 7. člena Uredbe. Za vodenje in odločanje v upravnih zadevah na prvi stopnji mora imeti oseba v skladu z določbo 2. člena Uredbe, najmanj izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje. V skladu z določbo 3. člena Uredbe, v enostavnih upravnih zadevah na prvi stopnji, v okviru katerih ni potrebno opravljati izpita, kakor tudi v drugih enostavnih upravnih zadevah na prvi stopnji, kjer se odločba izda na predpisanem obrazcu, vodi postopek in odloča oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo. Ta stopnja izobrazbe velja tudi za osebo, ki vodi postopek v upravnih zadevah na prvi stopnji, v katerih se ne ugotavlja dejansko stanje v posebnem ugotovitvenem postopku in v katerih se tudi ne presoja dokazov, ne pa tudi za osebo, ki v teh zadevah odloča, saj mora imeti oseba, ki odloča, najmanj višjo strokovno izobrazbo.
Za vodenje postopka v upravnih zadevah na drugi stopnji in o izrednih pravnih sredstvih, mora imeti oseba v skladu z določbo 4. člena Uredbe najmanj izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje, za odločanje o teh zadevah na drugi stopnji pa mora imeti oseba izobrazbo pravne smeri, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje.
V zvezi z vodenjem in odločanjem v izvršilnem postopku ter opravljanjem neposrednih dejanj, lahko v skladu z določbo 5. člena Uredbe, izdaja sklepe, ki se nanašajo na dovolitev, ustavitev in odložitev izvršbe, na izvršbo po drugih osebah, izvršbo s prisilitvijo, zavarovanje izvršbe in zavarovanje izpolnitve obveznosti oseba, ki ima najmanj izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje, neposredna izvršilna dejanja pa opravlja oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo.
Nadalje Uredba z določbo 6. člena določa, da potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, izdaja oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se ne vodi uradna evidenca, kakor tudi odločbe o zavrnitvi izdaje potrdila pa oseba, ki ima najmanj višjo strokovno izobrazbo. V skladu z določbo 7. člena, opravlja upravne overitve lastnoročnih podpisov in upravne overitve kopij oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo.
V zvezi z izpitom, ki je, kot že navedeno, prav tako podrobneje določen z Uredbo, je primarno potrebno navesti, da je le-ta namenjen osebam, ki vodijo upravni postopek in v njem odločajo, kar izhaja iz določbe 31. člena ZUP. Namen izpita, ki je urejen v določbi 8. člena Uredbe, je v preveritvi sposobnosti kandidata za samostojno vodenje postopka oziroma odločanje v upravnih zadevah, glede na stopnjo izpita, ki ga opravlja kandidat. Razlikovanje izpita na prvo in drugo stopnjo, je urejeno v določbi 9. člena Uredbe. Iz prvega odstavka te določbe izhaja, da mora uradna oseba za vodenje in odločanje v upravnih zadevah opraviti izpit druge stopnje, v kolikor ni z Uredbo drugače določeno. Iz določbe drugega odstavka 9. člena Uredbe pa izhaja, da mora uradna oseba za vodenje postopkov na prvi stopnji, odločanje v enostavnih upravnih zadevah iz 3. člena Uredbe ter vodenje in odločanje v postopkih upravne izvršbe, opraviti izpit prve stopnje.
Splošno pravilo, ki izhaja iz Uredbe je, da mora uradna oseba za vodenje in odločanje v upravnih zadevah opraviti izpit iz upravnega postopka druge stopnje. Ker Uredba glede potrebne stopnje izpita posebej izpostavi vodenje postopkov in odločanje na prvi stopnji, ki pomeni izjemo od splošnega pravila, zadostuje, da je za samo vodenje upravnega postopka na prvi stopnji ter za vodenje in odločanje v postopkih upravne izvršbe, opravljen le izpit prve stopnje. Opravljena prva stopnja izpita zadostuje tudi še za odločanje v enostavnih upravnih zadevah na prvi stopnji, v katerih se odločba izda na predpisanem obrazcu oziroma se izda brez predhodno potrebnega ugotovitvenega postopka. V kolikor pa uradna oseba na prvi stopnji izdaja odločbe na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, mora imeti opravljen izpit druge stopnje. Izjema velja za enostavne upravne zadeve na prvi stopnji, za katere na podlagi določbe 3. člena v zvezi z določbo 29. člena Uredbe, v kateri so taksativno navedene te zadeve, ni potrebno opravljati izpita. V skladu z določbo 30. člena Uredbe izpit ni potreben tudi za izdajanje potrdil in drugih listin, o katerih se vodi uradna evidenca, ter opravljanje upravnih overitev lastnoročnih podpisov in kopij.
Tukajšnje ministrstvo vodi, v skladu z določbo petega odstavka 31. člena ZUP, evidenco opravljanja izpitov, ki vsebuje naslednje podatke: osebno ime osebe, ki je opravljala strokovni izpit, EMŠO, vrsto in stopnjo njene izobrazbe, datum opravljanja izpita in uspeh na izpitu. Evidenca se v skladu z določbo šestega odstavka 31. člena ZUP-a, hrani trajno. Do navedenih podatkov iz evidence lahko dostopa oseba, ki ima upravičen pravni interes in dvomi v to, da konkretna uradna oseba dejansko izpolnjuje pogoj glede opravljenega izpita.
Na podlagi vsega navedenega menimo, da veljavni predpisi za zaposlene, ki pri svojem delu vodijo in/ali odločajo v upravnih zadevah, že določajo minimalne izobrazbene zahteve. Za odločanje v upravnih zadeva in za odločanje o izrednih pravnih sredstvih na drugi stopnji, pa ni predpisana le stopnja potrebne izobrazbe (druga stopnja), temveč tudi pravna smer izobrazbe. Minimalne stopnje izobrazbe, skupaj s predpisanim izpitom, predstavljajo zadosten in ustrezen standard, kateremu velja slediti tudi v prihodnje.
Že na podlagi določbe 319. člena ZUP-a, morajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje o upravnih zadevah, katere pa za dejanja v postopku pred odločbo. Uredba o upravnem poslovanju[3] z določbo 9. člena podrobneje določa vsebino seznama tistih uradnih oseb, ki so v skladu z zakonom pooblaščene za vodenje upravnega postopka in odločanje v upravni zadevi. Tako mora vsak organ na svoji oglasni deski znotraj tega seznama objaviti osebno ime in naziv uradne osebe, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za odločanje o upravnih zadevah in za dejanja v postopku pred odločbo, ter pooblastila, ki jih ima ta uradna oseba. Na podlagi določbe 10. člena UUP je urejeno tudi izkazovanje javnih uslužbencev pri poslovanju s strankami, katerim se javni uslužbenci izkazujejo s svojim osebnim imenom in nazivom.
Predlog, ki ste ga prejeli preko spletnega orodja »predlagam.vladi.si« je upoštevajoč vse navedeno neutemeljen. Prav tako je neutemeljen zaradi možnosti, ki jih ima vsaka od strank tako v upravnem postopku, kot tudi kasneje v upravnem sporu, za varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Stranka v postopku ima namreč pravico izpodbijati konkretne upravne akte tudi v primeru procesnih kršitev oziroma procesnih zahtev, če meni, da je vodila postopek in/ali izdala odločbo uradna oseba, ki ni imela pristojnosti za vodenje in/ali odločanje oziroma ni izpolnjevala pogoja izobrazbe in/ali pogoja izpita.
Če se bo, ne glede na vse navedene standarde v zadevi oseb, ki vodijo in odločajo v upravnih zadevah, pokazalo, da je potrebno normative v zvezi s stopnjami izobrazbe in/ali zahtevo po opravljenem izpitu, ter vsebino javno dostopnega seznama uradnih oseb, ki so v skladu z zakonom pooblaščene za vodenje upravnega postopka in odločanje v upravni zadevi, ustrezno spremeniti, bomo kot resorno pristojno ministrstvo k temu tudi pristopili.