22. 2. 2022
Odziv Ministrstva za pravosodje
Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje za kaznovalno pravo (37. člen Zakona o državni upravi;[1] v nadaljevanju: ZDU-1), torej pristojnosti v zvezi z Zakonom o Ustavnem sodišču[2] (v nadaljevanju: ZUstS), v zvezi s predlogom podajamo naslednji odziv:
Uvodoma pojasnjujemo, da Ustavno sodišče v slovenski ustavni ureditvi predstavlja najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin in izvaja t.i. represivno oziroma naknadno ustavnosodno kontrolo, kar pomeni, da presoja ustavnosti že veljavnih aktov (zlasti zakoni in podzakonski predpisi). Izjema od tega pravila je ocena ustavnosti mednarodnih pogodb, ki so v postopku ratifikacije. Navedeno pomeni, da Ustava Republike Slovenije[3] (v nadaljevanju: Ustava RS) pozna expresis verbis le predhodno (a priori) presojo ustavnosti mednarodnih pogodb, kar izhaja iz določbe drugega odstavka 160. člena Ustave RS. Mnenje o predhodni presoji mednarodne pogodbe, ki je v postopku ratifikacije, Ustavno sodišče izreče na zahtevo predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev Državnega zbora. Mnenje je za Državni zbor obvezujoče. Če Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost katere od določb mednarodne pogodbe, je Državni zbor ne sme ratificirati. Pristojnost Ustavnega sodišča za predhodno presojo mednarodnih pogodb pa določata tudi drugi odstavek 21. člena in 70. člen Zakona o Ustavnem sodišču[4].
Namen predhodne presoje ustavnosti mednarodne pogodbe je preventiven in sicer pravočasno preprečiti, da bi bila v slovenski notranji pravni red sprejeta protiustavna mednarodnopravna obveznost države, ker mednarodna pogodba namreč z ratifikacijo postane del notranjega prava.
Ustavnosodna presoja zakonov in podzakonskih predpisov pa je kot že navedeno naknadna. Za začetek postopka presoje ustavnosti in zakonitosti predpisa pred Ustavnim sodiščem mora upravičeni predlagatelj vložiti zahtevo oziroma pobudo. Pobudo za začetek postopka lahko da vsak, ki izkaže pravni interes, z zahtevo pa lahko postopek presoje ustavnosti in zakonitosti začnejo zgolj pooblaščeni predlagatelji, ki jih določa zakon. Med pooblaščene predlagatelje spadajo skladno s 23.a členom ZUstS: Državni zbor, tretjina poslancev, Državni svet, Vlada, varuh človekovih pravic, če meni, da predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, nedopustno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine, informacijski pooblaščenec, če nastane vprašanje ustavnosti ali zakonitosti v zvezi s postopkom, katerega vodi, Banka Slovenije in Računsko sodišče, če nastane vprašanje ustavnosti ali zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodita, generalni državni tožilec, če nastane vprašanje ustavnosti v zvezi z zadevo, ki jo obravnava državno tožilstvo, predstavniški organ samoupravne lokalne skupnosti, če se posega v ustavni položaj ali v ustavne pravice samoupravne lokalne skupnosti, reprezentativno združenje samoupravnih lokalnih skupnosti, če so ogrožene pravice samoupravnih lokalnih skupnosti, reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic, če so ogrožene pravice delavcev.
V 156. členu pa Ustava RS opredeljuje še enega pooblaščenega predlagatelja, in sicer sodišče. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti, da pa zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora nanašati na del zakona oziroma zakonsko določbo, na katero bi moralo sodišče opreti svojo odločitev.
Ob vložitvi zahteve za presojo ustavnosti zakona s strani sodišča morajo biti izpolnjene temeljne procesne predpostavke, ki jih določa ZUstS. Procesne predpostavke so pogoj za začetek meritorne obravnave zahteve pred Ustavnim sodiščem – če niso podane, bo Ustavno sodišče zahtevo zavrglo in se z vsebinsko presojo zatrjevane protiustavnosti ne bo ukvarjalo.
Na tem mestu še opozarjamo, da v primeru izpodbijanja ustavnosti zakona ni posebnega roka za vložitev (razen v kolikor je ta vezan na pravni interes), je pa poseben rok za izpodbijanje podzakonskih aktov, zato je pomembno kdaj so začeli veljati.
Zaključno izpostavljamo, da je zaradi hitrega širjenja okužb z virusom SARS-Cov-2 in z njim povezane nalezljive bolezni Covid-19 potrebno, da se država promptno odziva z uvajanjem ukrepov, katerih cilj je zajezitev prenašanja okužb in koronavirusne bolezni ter zavarovanje zdravja in življenja ljudi (zlasti ranljivejših), čeprav se z navedenimi ukrepi po njihovi naravi bolj ali manj omeji temeljne pravice in svoboščine državljanov in drugih prebivalcev.
Kot navajamo zgoraj, uvedba predhodne ocene ustavnosti ni možna glede na določbe Ustave RS.