29. 11. 2021
Odziv Ministrstva za finance
Na Ministrstvu za finance se zavedamo, da je Slovenija po obremenitvi plač nadpovprečna. Pomembno merilo je t.i. davčni primež, merjen po metodologiji OECD (Taxing wages 2021), ki torej izračunava velikost davčnega bremena v stroških dela in nam pove, kolikšen je skupni odstotni delež dohodnine ter delodajalčevih in delojemalčevih socialnih prispevkov v skupnih stroških dela, ki jih mora delodajalec izplačati za zaposlenega. Iz podatkov je razvidno, da največji delež v Sloveniji prispevajo prispevki za socialno varnost, saj zajemajo v stroških dela, pri samski osebi brez otrok z dohodkom v višini povprečne plače, prispevki delojemalca 19 %, prispevki delodajalca 13,9 % in dohodnina 10,0 % (skupaj 42,9 %). Za primerjavo v državah članicah OECD znaša skupna obremenitev v povprečju 34,6 %, od tega prispevki za socialno varnost 21,6 % (prispevki delodajalca v višini 13,3 % in prispevki delojemalca 8,3 %) in dohodnina 13,1 %.
Zaradi visoke obremenitve dela in vpliva na davčni primež se je z različnimi reformami že vse od leta 2005 skušalo postopno zmanjševati obremenitev z dohodnino. Reforme so šle v smeri splošne razbremenitve dohodkov, predvsem zavezancev v nižjih dohodkovnih razredih. Spremembe v letu 2012, so bile pripravljene z namenom razbremenitve zavezancev z dohodki nad 1,3 povprečne plače in v letu 2015 zavezancev z dohodki nad 1,5 povprečne plače. Spremembe na področju dohodnine so se nadaljevale z davčnim letom 2017 s splošno davčno razbremenitvijo dohodkov iz dela, in sicer s spremembo dohodninske lestvice. Dodatno so se v tem letu obravnavale tudi težave v zvezi z uveljavljanjem dodatne splošne olajšave in se je tako nižja višina dodatne splošne olajšave določila linearno, v odvisnosti od višine skupnega dohodka. Za davčna leta od 2020 dalje se je povišala splošna olajšava, dodatna splošna olajšava se je v celoti določila linearno, davčni razredi so se razširili, določene davčne stopnje pa znižale.
Z vidika nadaljnjega postopnega zniževanja obremenitve dela zaposlenih pa so seveda pomembni tudi vsi nadaljnji koraki tudi na davčnem področju. Ravno temu cilju pa je že sledila Vlada Republike Slovenije in pripravila novelo Zakona o dohodnini (ZDoh-2AB), ki je trenutno v zakonodajnem postopku sprejemanja v Državnem zboru. Novela ZDoh-2AB vsebuje torej predlog vzdržnega postopnega dviga splošne olajšave na nivo ocenjenih minimalnih življenjskih stroškov, predlog za ponovno avtomatično usklajevanje lestvice in olajšav, predlog za spremembe na področju davčno ugodnejše obravnave plačil za poslovno uspešnost zaposlenih ter predlog za znižanje davčne stopnje v zadnjem dohodninskem razredu.
Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je pobuda torej že zajeta v omenjeni noveli ZDoh-2AB.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V zvezi s predlogom za ukinitev povračila stroškov za prevoz na delo in z dela pojasnjujemo, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE in 119/21 – ZČmIS-A; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) kot splošen predpis na področju delovnih razmerij v 130. členu določa pravico delavca do povračila določenih materialnih stroškov, ki mu nastanejo v zvezi z opravljanjem dela. ZDR-1 določa le splošno upravičenost delavcev do povračila stroškov v zvezi z delom, med katere spada tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, medtem ko določitev višine povračila le-teh in samih pogojev za izplačilo prepušča ureditvi v kolektivnih pogodbah. ZDR-1 torej določa temelj oziroma samo pravico do povračila navedenih stroškov, ki je na drugi strani tudi temeljna obveznost delodajalca, v kolektivnih pogodbah pa se opredelijo način izpolnitve in podrobnejši pogoji za uveljavitev te pravice.
Glede zakonske ureditve stroškov prevoza na delo in z dela pa velja opozoriti tudi na tretji odstavek 130. člena ZDR-1, ki je rezultat usklajevanja besedila zakona s socialnimi partnerji. Le-ta določa, da če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem. V primerjavi s prejšnjo ureditvijo predstavlja veljavna ureditev odstop od pravila, da je delodajalec delavcu v vseh primerih dolžan povrniti stroške za prevoz na delo in z dela.
Poudariti velja, da se vsi ukrepi s področje trga dela izvajajo ob sodelovanju socialnih partnerjev, pri morebitnih spremembah Zakona o delovnih razmerjih pa je potrebno soglasje socialnih partnerjev.
V zvezi z predlogom za zvišanje minimalne plače pojasnjujemo, da se je v skladu z Zakonom o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/10, 92/15 in 83/18; v nadaljnjem besedilu: ZMinP) z letom 2021 uveljavila nova formula za določitev zneska minimalne plače z navezavo na minimalne življenjske stroške, in sicer v razponu med 120 % in 140 % minimalnih življenjskih stroškov, z navezavo na davčne predpise, ki sodijo v pristojnosti Ministrstva za finance in omogočajo določitev bruto zneska minimalne plače. S tem se je vzpostavilo smiselno razmerje med dohodki delovno aktivnih in delovno neaktivnih oseb ter enakopravnejšo in pravičnejšo obravnavo vseh zaposlenih, predvsem tistih z najnižjimi dohodki.
Konkretno ZMinP v 3. členu določa, da se minimalna plača določi kot seštevek zneska minimalnih življenjskih stroškov, povišanih za 20 % ter zneska davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost za delavca, ki v davčnem letu, v katerem se določi višina minimalne plače, ne uveljavlja olajšav za vzdrževane družinske člane skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, in ki razen minimalne plače in regresa, določenega z zakonom, nima drugih obdavčljivih dohodkov, ki bi vplivali na višino splošne olajšave. Upoštevaje rast cen življenjskih potrebščin, gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarsko rast in gibanje zaposlenosti se lahko minimalna plača določi v znesku, ki je višji od tega zneska, a ta ne sme preseči seštevka zneska minimalnih življenjskih stroškov, povišanih za 40 % ter zneska davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost za delavca, ki v davčnem letu, v katerem se določi višina minimalne plače, ne uveljavlja olajšav za vzdrževane družinske člane skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, in ki razen minimalne plače in regresa, določenega z zakonom, nima drugih obdavčljivih dohodkov, ki bi vplivali na višino splošne olajšave.
Pojasnjujemo, da se v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, višina minimalnih življenjskih stroškov ugotavlja najmanj na vsakih šest let. Višina minimalnih življenjskih stroškov izračunanih v letu 2017 znaša 613,41 evrov. Za leto 2021 je bila višina minimalne plače, upoštevaje novo uveljavljeno formulo, določena v najnižjem možnem znesku (120 % minimalnih življenjskih stroškov).
Ob navedenem pa 5. člen ZMinP določa redno letno usklajevanje minimalne plače, in sicer najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, pri čemer se uporabi uradni podatek Statističnega urada Republike Slovenije o medletni rasti cen življenjskih potrebščin decembra preteklega leta glede na december predpreteklega leta.
Upoštevaje vse navedeno, bo višino minimalne plače v bruto znesku za leto 2022, po posvetovanju s socialnimi partnerji ter upoštevaje najmanj rast cen življenjskih potrebščin, hkrati pa tudi gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarsko rast in gibanje zaposlenosti, v skladu s 3. in 5. členom ZMinP, določil minister, pristojen za delo. Znesek minimalne plače mora biti objavljen v Uradnem listu RS najkasneje do 31. januarja 2022.
Upoštevaje vse navedeno, pri čemer se izpostavlja tudi dvom v trditev, da delavci raje poiščejo zaposlitev daleč od doma, da bi bili s tem upravičeni do višjih stroškov za prevoz na delo in z dela in da bi predlagani ukrep pripomogel k zmanjšanju dnevnih migracij delovne sile, ocenjujemo, da veljavna zakonodaja ustrezno ureja področje povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ter področje minimalne plače, zato menimo, da ni utemeljenih argumentov za spreminjanje zakonskih določb v smislu izpostavljenega predloga.