Vlada naj pripravi predpis, da se ukine nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Zakaj bi ljudje plačevali nadomestilo za uporabo, če pa so že kupili stavbno zemljišča in so lastniki.
Če bo predlog prejel vsaj 26 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Vezano na predlog uvodoma pojasnjujemo, da se pobuda nanaša na dajatev, ki ni urejena v davčnem predpisu, ampak jo urejajo predpisi s področja pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Vendar ima dajatev vse značilnosti davka, zato se s problematiko njenega preoblikovanja oziroma posodobitve ukvarja Ministrstvo za finance.
Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljnjem besedilu: NUSZ) je sicer dajatev, ki izvira še iz časov drugačne družbene ureditve (socializma), v kateri je bilo lastništvo nad stavbnimi zemljišči lahko omejeno in nadzorovano. Od tod izvira tudi njeno poimenovanje. Vendar se je NUSZ vedno načeloma razumelo kot inštrument zemljiške oziroma prostorske politike. Dajatev pa ima po svoji ekonomski vsebini in splošnih značilnostih v bistvu naravo davka na nepremičnine. Z NUSZ se namreč obdavčuje pravica uporabljati komunalno opremo (javni vodovod, kanalizacijo, električno napeljavo in dostop do javne ceste), ki je bistvena za možnost izkoriščanja zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč v skladu z namenom, ne glede na vrsto lastništva. Predmet obremenitve so namreč nezazidana stavbna zemljišča, na katerih je dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb in je zanje zagotovljena oskrba z navedeno komunalno opremo, ter zazidana stavbna zemljišča (torej zemljišča, na katerih je zgrajena ali se gradi stavba ali objekt), zavezanec za plačilo pa ni lastnik ampak neposredni uporabnik, torej v primeru najema najemnik. NUSZ se za nezazidana stavbna zemljišča odmerja od površine zemljišča, namenjenega gradnji (gradbene parcele), za zazidana stavbna zemljišča pa od površine stavbe ali dela stavbe. S tem se zasleduje cilj, da se dajatev odmerja sorazmerno s koristjo, ki jo posamezna nepremičnina dejansko lahko realizira iz naslova komunalne opremljenosti, ki jo zagotavlja posamezna občina.
NUSZ torej po svoji vsebini, kljub morda res zastarelemu poimenovanju, ni dajatev na pravico uporabljati stavbno zemljišče ampak fiskalni ukrep, s katerim občina od nepremičnin, ki koristijo javno komunalno infrastrukturo, od te ugodnosti pobira javno dajatev, ki predstavlja njen izvirni davčni prihodek. Ta je sicer del integralnega proračuna občin ampak praviloma uporabljen za namene investiranja v izboljšanje lokalne infrastrukture.
Dajatve zato ni mogoče niti ni primerno ukiniti, saj predstavlja pomemben davčni vir občin. V povprečju občine iz tega naslova realizirajo kar okoli 14 % davčnih prihodkov oziroma skoraj 10 % vseh svojih prihodkov. Se pa zaradi zastarelosti sistema NUSZ, ki se odraža predvsem v zastarelih pravnih podlagah ter v zastarelem načinu določanja davčne osnove (vrednotenju) in predmetov obdavčitve (nepovezane občinske evidence o nepremičninah) že vrsto let pripravlja posodobitev te obdavčitve s preoblikovanjem dajatve v sodoben davek na nepremičnine. Ta bi občinam dal v roke sodobnejši prostorski inštrument ter tudi po fiskalni učinkovitosti nadomestil in nadgradil NUSZ.