17. 1. 2022
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi s predlogom predlagatelja, da bi urejanje zadev temeljilo na možnosti izbire posameznega državnega organa ali institucije, kjer bi oseba uredila neko svojo zadevo, uvodoma pojasnjujemo, da državne naloge oziroma funkcije izvršujejo različne državne institucije. V skladu s 3. členom Ustave Republike Slovenije[1] (v nadaljevanju: Ustava) je izvrševanje državnih funkcij urejeno po načelu delitve posameznih vej oblasti, to je med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. Temeljna funkcija načela delitve oblasti pa je prav v varovanja človekove svobode in dostojanstva v razmerju do države.[2] Posamezne državne institucije so v funkciji izvrševanja natančno določenih državnih nalog oziroma funkcij in pripadajo eni od teh treh vej oblasti. Zakonodajna funkcija je pridržana Državnemu zboru, sodna funkcija, na čelu katere je Vrhovno sodišče RS kot najvišje pritožbeno sodišče, pa je zaupana sodstvu. Temeljni organ izvršilne funkcije je Vlada, ki preko ministrov usmerja državno upravo[3]. Zakon o državni upravi[4] (v nadaljevanju: ZDU) določa, da so upravni organi, katerih temeljna naloga je izvrševanje oziroma opravljanje upravnih nalog, ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote (14. člen ZDU). V zvezi z nalogami, ki jih izvršujejo upravne enote[5], Ministrstvo za javno upravo pojasnjuje[6] da so upravne enote po ZDU opredeljene kot organi državne uprave, ki so organizirani za dekoncentrirano izvajanje nalog državne uprave oziroma upravnih nalog. Upravne enote v trenutno veljavnem sistemu ne izvajajo nalog s področij pravosodja, oziroma notarskih storitev ali sodnih nalog in pristojnosti, ter pravne pomoči, kot pravice do sodnega varstva. Upravne enote izvajajo po pravilu upravne naloge, v katerih je prisoten javni interes kot splošni družbeni interes in torej ne izvajajo nalog, ki so s področja notariata oziroma v dispoziciji strank. Glede na navedeno se naloge upravnih enot že po svoji naravi in pravni ureditvi bistveno razlikujejo od nalog notarja in sodišč.
Notariat je po Zakonu o notariatu[7] (v nadaljevanju: ZN) opredeljen kot javna služba, katere delovno področje in pooblastila določa zakon (1. člen ZN). Notarji kot osebe javnega zaupanja sestavljajo javne listine[8] o pravnih poslih, izjavah volje oziroma dejstvih, iz katerih izvirajo pravice; prevzemajo listine v hrambo, denar in vrednostne papirje pa za izročitev tretjim osebam ali državnim organom; opravljajo vse oblike alternativnega reševanja sporov; izvajajo po nalogu sodišč opravila, ki se jim lahko odstopijo po zakonu in izvajajo druga opravila, za katera jih pooblašča zakon. Notarski zapis, kot že iz samega imena takšne vrste javne listine izhaja, lahko sestavi le notar. ZN pa 43. členu določa pogoje, ki jih mora notarski zapis vsebovati, da je javna listina, in sicer navedbo, da je notar udeležencem notarski zapis prebral, da so udeleženci notarski zapis odobrili, datum, uro in kraj sestave notarskega zapisa, podpise oseb, udeleženih pri sestavljanju listine, ter pečat ali žig notarja, ki je sestavil notarski zapis. Kadar torej zakon zaradi pravne varnosti določa, da mora biti nek pravni posel ali izjava volje, da bi bila veljavna, sestavljena v obliki notarskega zapisana, jo torej lahko sestavi le notar, ne pa kateri drugi uradni organ ali uradna oseba.
Nekatera uradna opravila pa se na podlagi zakona lahko opravijo na različne načine oziroma pred različnimi institucijami. Eden takšnih tipičnih primerov je sestava oporoke po Zakonu o dedovanju[9] (v nadaljevanju: ZD). ZD pozna različne oblike oporoke, od lastnoročne, ki jo oporočitelj lastnoročno napiše in podpiše, pa vse do notarske, ki je sestavljena v obliki notarskega zapisa in sodne oporoke, ki jo sestavi sodnik. Drug podoben primer je razveza zakonske zveze, ki jo ureja Družinski zakonik[10] (v nadaljevanju: DZ), in za katero je primarno pristojno sodišče. DZ določa, da se lahko sporazumna razveza med zakoncema, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, izvede pri notarju na način, da notar sestavi notarski zapis sporazuma zakoncev o razvezi zakonske zveze (97. člen DZ). Tudi pri overjanju podpisov imajo stranke nekaj manevrskega prostora izbire, če je potrebna overitev podpisa za potrebe nekega upravnega postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku[11] (v nadaljevanju: ZUP). Načeloma je overjanje podpisov ena od nalog oziroma pristojnosti notarja (64. člen ZN). Vendar pa ZUP izrecno določa, da je lastnoročni podpis mogoče overiti tudi pred uradno osebo na upravne enoti (upravna overitev), ki je (izključno) za namen postopkov po ZUP enakovredna notarski overitvi (178. člen ZUP).
Zaključno v zvezi s primerom, ki ga navajate, ko so sodniški pripravniki na sodiščih dajali pravno pomoč, pojasnjujemo, da je takratna ureditev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) po Zakon o brezplačni pravni pomoči[12] (v nadaljevanju ZBPP), takšen način izvajanja BPP sicer res omogočala, vendar se je slednje, tako iz vidika delitve oblasti kot z vidika zagotavljanja kakovosti pravnih nasvetov, izkazalo kot neprimerno. Zato je novela ZBPP-B[13] takšen način izvajanja BPP po sodniških pripravnikih ukinila in za izvajanje pravnega svetovanja pooblastila le odvetnike in v določenih primerih za to posebej registrirane nevladne organizacije. Odvetništvo je namreč v 137. členu Ustave opredeljeno kot samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon ter deluje v vseh tistih segmentih družbe, kjer se pojavi potreba po pravnem svetovanju in zastopanju. Zakona o odvetništvu[14] (v nadaljevanju: ZOdv) pa odvetnika opredeljuje kot tistega, ki v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih (2. člen ZOdv). Zaradi navedenega, in ker je, kot že omenjeno, pravnemu svetovanju v prvi vrsti namenjen institut odvetništva, medtem ko je primarna naloga sodišč sojenje in ne pravno svetovanje, je ZBPP-B možnost pravnega svetovanja s strani sodniških pripravnikov ukinil.
Iz navedenega izhaja, da možnost izbire ni vedno prava pot, in da obstajajo utemeljeni razlogi za delitev funkcij, nalog in pristojnosti med posameznimi državnimi institucijami ter organi, javnimi službami, v okvir katerih sodi notariat in samostojnimi in neodvisnimi službami, kamor sodni odvetništvo.