Z globo 2000 evrov se kaznuje najvišjega predstavnika države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča, ki se prepira, vpije ali nedostojno vede do ljudstva in pri tem povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje ljudstva ali posameznika in pri tem škoduje njegovemu ugledu.
Če bo predlog prejel vsaj 26 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Uvodoma ugotavljamo, da je bila omenjena pobuda najverjetneje vložena v kontekstu sprejemanja predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru oziroma amandmaju k predlogu novele tega zakona, s katero naj bi se določila sankcija globe v višini 500 do 1.000 evrov za nedostojno vedenje posameznika do najvišjih predstavnikov države. Pri tem gre omenjena pobuda v obratni smeri, torej da se za nedostojno vedenje do ljudstva ali posameznika strožje sankcionirajo najvišji predstavniki države.
Kazniva ravnanja zoper čast in dobro ime so (že) določena tako v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM-1) kot tudi v osemnajstem poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1). V primeru storitve prekrška iz 7. člena ZJRM-1 je lahko storilec vsak posameznik, ne glede na njegov (uradni) položaj, ki ga zaseda v družbi (npr. poslanec državnega zbora, sodnik, vojaška oseba ali oseba, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge).[1] Razlika je le v tem, da je strožja sankcija globe določena le v primeru nedostojnega vedenja do uradne osebe kot oškodovanca. Podobno je lahko storilec kaznivega dejanja iz osemnajstega poglavja KZ-1 (kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, členi 158–169) vsak posameznik, lahko pa tudi npr. odgovorni urednik, izdajatelj ali tiskar. Postopek o prekršku se začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti.[2] V primeru storitve prej omenjenih kaznivih dejanj (razen iz členov 163–165) pa se pregon začne bodisi na zasebno tožbo bodisi na predlog (oškodovanca), če so npr. storjena proti državnemu organu.
Ker niti ZJRM-1 niti KZ-1 ne določata strožje sankcioniranje tovrstnih kaznivih dejanj v primeru, če so morebitni storilci najvišji predstavniki države, prav tako pa predlog sploh ni utemeljen z razlogi, ki bi narekovali predlagano spremembo zaključujemo, da je kot takšen nepotreben. Obenem ocenjujemo, da je z dosedanjo (normativno) ureditvijo že zagotovljeno zadostno varstvo pred tovrstnimi kaznivimi ravnanji tudi, če bi bili morebitni storilci najvišji predstavniki države.
[1] Za več o pomenu izrazov uradna oseba glej 99. člen KZ-1.
[2] Prim. 50. člen Zakona o prekrških (ZP-1).