21. 9. 2021
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Uredba o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija (Uradni list RS, št. 63/13, 23/20 in 144/20; Uredba) določa, da policija varuje varovane osebe in objekte po štirih stopnjah varovanja glede na pomembnost funkcije, ki jo opravlja varovana oseba, oziroma pomembnost objekta in glede na njihovo stopnjo ogroženosti. V 9. členu Uredba določa tudi varovanje predstavnikov tujih držav, EU in mednarodnih organizacij, v 10. členu pa varovanje oseb po odredbi generalnega direktorja policije. Metodika in taktika varovanja se dnevno prilagaja življenjskim okoliščinam varovanih oseb, s katerimi se zagotavlja najvišjo možno stopnjo varnosti varovanih oseb.
Glede uporabe vozil s prednostjo in vozil za spremstvo Zakon o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo, 69/17 – popr., 68/16, 54/17, 3/18 – odl. US, 43/19 – ZVoz-1B, 92/20 in 123/21) v 101. členu določa, da so to motorna vozila, na katerih se za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni znaki. Isti člen tudi določa, da morajo vozniki (tudi vozniki vozil s prednostjo) ustaviti vozila, drugi udeleženci cestnega prometa pa se morajo takoj umakniti z vozišča, in dati prednost vozilom za spremstvo. Poudariti je treba, da v teh primerih ni na prvem mestu vprašanje, kdo ima prednost pred kom, temveč varnost določenih varovanih oseb, ki jo skladno z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17, 46/19 – odl. US in 47/19) in Uredbo zagotavlja Policija. Ravno dolžnost drugih voznikov, da se z vozišča umaknejo in ustavijo vozilo, predstavlja temeljni pogoj, da voznik ne bo uporabil vozilo, kot sredstvo napada na varovano kolono, v kateri potuje določena varovana oseba. Vozila so se v preteklosti zelo pogosto uporabljala kot sredstvo za napad na civilno prebivalstvo in tudi na določene varovane objekte ter osebe. Posebno kategorijo varovanih oseb predstavljajo tuje varovane osebe, saj je vsaka država gostiteljica še posebej dolžna zagotoviti njeno varnost. K temu nas zavezuje tudi mednarodna Konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper osebe pod mednarodno zaščito, vštevši diplomatske agente (New York, 14. 12. 1973).
V dosedanji praksi nismo zaznali težav, ki bi jih povzročala navedena pravna ureditev, sicer pa je podobna ureditev v veljavi tudi v drugih državah v EU in širše. Zato smo mnenja, da predlog, ki je bil poslan na portal Predlagam.vladi.si, ni primeren za nadaljnjo obravnavo in da na omenjenem področju niso potrebne normativne spremembe.