2. 9. 2021
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Pravni položaj istospolnih partnerskih zvez v Republiki Sloveniji ureja Zakon o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16; v nadaljevanju ZPZ), ki v 2. členu določa, da je partnerska zveza življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakon. Taka zveza ima na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot jih ima zakonska zveza, razen če ta zakon določa drugače. Partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka. Partnerja partnerske zveze nista upravičena do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.
ZPZ nadalje v 3. členu določa, da je nesklenjena partnerska zveza dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, ki nista sklenila partnerske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila partnerska zveza med njima neveljavna. Taka zveza ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakonu, kakor če bi sklenila partnersko zvezo. Nesklenjena partnerska zveza ima enake pravne posledice kot zunajzakonska skupnost tudi na tistih pravnih področjih, na katerih ima pravne posledice zunajzakonska skupnost, razen če ta zakon določa drugače. Če je odločitev o pravici ali obveznosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prvega odstavka tega člena, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali obveznosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Partnerja nesklenjene partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka.
V skladu z 9. členom Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 200/20 – ZOOMTVI; v nadaljevanju DZ) je posvojitev posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico ali posvojiteljem in otrokom enako razmerje, kakor je med starši in njihovimi otroki. Z institutom posvojitve kot posebne oblike varstva otrok se uresničuje ustavno zagotovljeno posebno varstvo in skrb otrok. V skladu z 20. členom Konvencije o otrokovih pravicah ima otrok, ki je začasno ali za stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje ali katerega koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostal v tem okolju, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država. Države pogodbenice morajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo takemu otroku zagotoviti nadomestno skrb. Takšna skrb lahko med drugim zajema rejništvo, kafalo po islamskem pravu, posvojitev ali, če je potrebno, nastanitev v primernih ustanovah, namenjenih skrbi za otroka. Pri preučevanju rešitev naj bo posebna pozornost posvečena zaželeni nepretrganosti otrokove vzgoje in njegovemu etničnemu, verskemu, kulturnemu in jezikovnemu poreklu.
DZ v 213. členu kot enega od formalnih pogojev za posvojitev določa obliko življenjske skupnosti posvojitelja, in sicer v 213. členu določa, da zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. V skladu z določbama 2. in 3. člena ZPZ se pravne posledice sklenjene oziroma nesklenjene partnerske zveze ne izenačujejo s pravnimi posledicami zakonske zveze iz določbe 213. člena DZ, kar pomeni, da partnerja partnerske oziroma nesklenjene partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka. Tovrstna ureditev je posledica iskanja in zagotavljanja najboljše koristi otroka.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ocenjuje, da je trenutna zakonska ureditev predmetnega področja ustrezna.