Hočemo cepivo proti alkoholu
Alkohol je daleč najbolj razširjeno mamilo. Mamilo, ki povzroča največ gorja. Mamilo, do katerega smo nerazumno tolerantni.
Število alkoholikov v Sloveniji se giblje med 150.000 in 250.000. 15 % moških je odvisno od alkohola, nadaljnjih 15 % pa čezmerno pije. Če upoštevamo, da imamo »samo« 100.000 alkoholikov, je to vsaj 300.000 žalostnih, tragičnih življenjskih zgodb.
Alkohol povzroča ne le zvišanje telesne teže z vsemi resnimi zapleti, ampak dokazano povečuje tveganje za nastanek raka, predvsem raka požiralnika, ustne votline, raka dojk, jeter, črevesja in danke.
Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1988 uvrstila alkohol med najbolj rakotvorne substance. Pri 30 odstotkih rakavih obolenj v ZDA, ki so se končala s smrtjo in so bila povezana s pitjem alkohola, prizadeti uživali kozarec in pol ali celo manj alkohola dnevno. Med umrlimi ženskami je bilo največ raka dojk (55 do 66 %), pri moških pa raka požiralnika (53 do 71 %).
Raziskava, v katero je bilo vključenih 88.084 žensk in 47.881 moških, kaže, da varnih količin alkohola ni. Alkohol je povezan tudi s povečanim tveganjem za raka v ustih, grlu, požiralniku, na črevesju in jetrih. Manj kot je alkohola, manjše je tveganje.
Alkohol ne ubija zgolj v obliki neozdravljivih bolezni. Botruje številnim prometnim nesrečam, nasilnim in kriminalnim dejanjem. Ocenjujejo, da v Sloveniji vsako leto zaradi neposrednih posledic pitja alkohola umre 500 oseb. Ocenjujejo, da jih še najmanj toliko umre zaradi posrednih posledic zlorabe alkohola. Koliko nesrečnih družin, tragičnih otroštev, nepotrebnega trpljenja! Več kot 10 % prometnih nesreč povzročijo pijani vozniki, na tisoče prekrškov in kaznivih dejanj je narejenih pod vplivom alkohola.
Ocene strokovnjakov kažejo, da je z uživanjem alkohola povezanih približno 9 % vseh bolezni, stroški dosegajo 3 do 5 % bruto domačega proizvoda.
Kljub vsemu, brez “žlahtne kapljice” praktično ni nobenega slavja.
Škoda, da ne obstaja cepivo ali kakšen drugi dobičkonosni medicinsko-farmacevtski ukrep proti pitju alkohola. Potem bi o tej nevarnosti brali v vseh medijih, Nacionalni inštitut za javno zdravje bi pripravil bogate programe, zloženke in plakate, zdravniki bi množično nastopali pred kamerami, nekateri bi odklonili zdravljenje tistih, ki se niso cepili. Verjetno bi se v promocijo tovrstnega cepljenja dejavno vključili tudi študenti medicine. Morda bi zdravstveni inšpektorji kaznovali starše, ki svojih otrok niso cepili. Morda bi pivcem prepovedali potovati, se udeleževati kulturnih in športnih dogodkov, restavracij... Morda bi celo raziskovalni novinarji snemali in neodvisni mediji delali reklame za takšna cepiva, nas nenehno opozarjali, naj se vedemo odgovorno.
Alkoholiziranje ljudi je donosen posel tudi za medicinsko farmacevtsko industrijo. Če bi medicinska stroka in državna oblast tako ostro nasprotovali pitju alkohola, kot nasprotujeta npr. uporabi marihuane v medicinske namene, bi zanesljivo imeli veliko manj smrti, manj bolezni in manj kriminala, vključno z družinskim nasiljem.