Izničenje konkurenčne prednosti državnih podjetij in inštitucij na javnih (državnih) razpisih; predlog NUJNEGA ukrepa za pospešen razvoj malih podjetij
Pozdravljeni.
Sem lastnik manjšega projektivnega biroja, ki del svojega posla išče tudi preko javnih razpisov države, občin in drugih večjih gospodarskih družb. Običajno so dosežene cene projektov pridobljenih na razpisih zaradi konkurence in ponujanja cen na minimalnih še sprejemljivih nivojih, takšne, da na koncu oddelaš projekt praktično z nulo. Seveda, če imaš srečo, da projekt sploh dobiš. Mali biroji smo se nekako sprijaznili z dejstvom, da neke bogatije ne moremo ustvariti, lahko pa (trenutno) preživimo in delavcem zagotovimo sprejemljive plače. Nad situacijo se generalno ne pritožujem, saj nam iz leta v leto nekako gre.
Seveda pa bolj ali manj vsako podjetje stremi k novim ciljem in izzivom (npr. sodelovanju pri večjih, zanimivih projektih), tukaj pa se pri nas v Sloveniji pojavi težava. Namreč na javne razpise, ki jih objavlja država, se brez težav prijavljajo podjetja, inštituti, zavodi in fakultete, ki so tako ali drugače v lasti države in prejemniki proračunskih sredstev. Torej sredstev, ki jih gospodarstvo vplača v proračun. Če banaliziram problem, lahko trdim, da s svojimi davki plačam oz. gospodarstvo plača svoji lastni konkurenci poslovne prostore, računalnike, programsko opremo in plače zaposlenih, zato da te potem lažje premaga na razpisu. Proti takšnim ponudnikom, ki imajo osnovna sredstva in plače že zagotovljene, naloge pa npr. izdelujejo diplomanti in jim je sodelovanje na projektnih le dodaten bonus (da bi si npr. lahko izplačevali dodatke za pripravljenost), preprosto ni mogoče konkurirati in biti uspešen na trgu. Mala storitvena podjetja pa moramo zgolj za preživetje ter stik z razvojem in tehnologijo, na letni ravni investirati nekaj 10,000 eur (prostori, klasična in specialna programska orodja, računalniki, druga specifična oprema, izobraževanja …) ki jih moramo preko sodelovanj na razpisih tudi zaslužiti. Drugim (beri – državnim podjetjem/inštitutom/fakultetam/zavodom) tega preprosto ni treba. Da ne omenim, da so takšni inštituti pogosto tudi hišni biroji posameznih ministrstev in so jim naloge dodeljene brez razpisov, po njihovi dogovorjeni – ne tržni ceni. Pogosto smo ugotavljali, da bi določene naloge, ki jih je dobil (para)državni organ, lahko s predajo dela preko javnega razpisa gospodarskemu subjektu v zasebni lasti, država zagotovila nekajkrat ceneje.
Zakaj potem sploh še vztrajati v gospodarstvu? Zase lahko rečem, da čutim odgovornost do zaposlenih in njihovih družin in zato še ostajam na tej poti. Nemalokrat pa gredo misli res v smer iskanja enostavnejše službe v kateri od javnih inštitucij.
Vlada sedaj precej poudarja ukrepe za zagon gospodarstva, zato menim, da bi bil en pomembnejših ukrepov za zagon gospodarstva tudi enakovredno obravnavanje ponudnikov na razpisih oz. zaščita manj priviligiranih. Predlagam vladi, da preuči možnost, da bi se v vrednotenje ponudb na javnih razpisih vključilo določilo, ki bi ponudniku, ki je prejemnik proračunskih sredstev za delovanje inštitucije, nekako zmanjšalo konkurenčno prednost.
Mogoče bi bilo smiselno zastaviti lestvico, po kateri bi se točke, ki jih tovrsten (s strani države financiran) ponudnik doseže na razpisu, reduciralo z določenim faktorjem glede na delež lastništva države in/ali deleža prejetih proračunskih sredstev glede na letni prihodek. Npr. podjetja v 100% državni lasti – faktor 0.6, v do 50% lasti faktor 0.75, nato pa med 50% in 1% linearno večanje faktorja do vrednosti 0.95.
Upam, da sem dovolj jasno predstavil problematiko.
Najlepša hvala za vaše mnenje in pomoč.