17. 5. 2021
Odziv Ministrstva za pravosodje
Z vidika sistemske ureditve kazenskega prava v Republiki Sloveniji ocenjujemo, da KZ-1 že sedaj ustrezno določa institute splošnega dela, ki so z vidika načela ultima ratio (skrajno sredstvo) uporabljivi pri obravnavi storilcev kaznivih dejanj zoper varnost cestnega prometa:
- stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila – 48. člen KZ-1;
- varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (70.a člen KZ-1), obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostost (70.b člen KZ-1), ter odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1);
- institut obveznega odvzema motornega vozila v primeru storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1) – storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje katero od navedenih kaznivih dejanj, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti (tretji odstavek 323. člen oziroma šesti odstavek 324. člena KZ-1).
Glede predpisanih kazni pojasnjujemo, da je temeljno načelo v sistemu kazenskih sankcij v slovenskem kazenskem pravu načelo zakonitosti. Navedeno pomeni, da je za kaznivo dejanje mogoče izreči samo tisto kazen in tiste varnostne ukrepe, ki jih je določil zakon v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, in samo, če so izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa zakon. Drugo načelo pa je načelo sorazmernosti, ki je vsebovano v institutu individualizacije kazenskih sankcij posamezniku in določa, da morata biti tako kazen kot tudi varnostni ukrep sorazmerna s težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Navedeno izhaja tudi iz temeljnega načela Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, in 47/13 in 75/16), ki v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna država. Splošna zahteva pravne države pa je, da je dopustna samo takšna sankcija, ki je v sorazmerju s težo kršitve. Naloga države kot skupnosti je, da najde pravo ravnotežje med temeljnim namenom kazenskih sankcij, ki je v zagotovitvi varstva pred kaznivimi dejanji, in pravicami posameznika. Nenazadnje, skozi razvoj kazenskih sankcij se je v penološki stroki kot mednarodni standard uveljavilo tudi načelo humanosti pri izrekanju in izvrševanju kazenskih sankcij. Varstvo temeljnih načel pravne države, posebej varstvo človekovih pravic in načela zakonitosti pa je potrebno upoštevati tudi pri izrečenih varnostnih ukrepih.
Za kaznivi dejanji povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) ter nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), so po naši oceni predpisane kazni določene ustrezno (sorazmerno izvršitveni obliki posameznega kaznivega dejanja), pri čemer posebej izpostavljamo predpisane kazni pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), ki je naklepno in ogrozitveno kaznivo dejanje (navedeno pomeni, da je za storitev kaznivega dejanja dovolj ogrozitev varovane dobrine, ne pa nujno nastop prepovedane posledice, npr. telesnih poškodb), eden od izrecnih znakov predmetnega kaznivega dejanja pa je neposredno povezan z vožnjo pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc:
- Voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
- Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
- Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.
- Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
- Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
- Storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje iz prvega, drugega, tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti.
Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1), pa je za temeljno obliko kaznivega dejanja predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, če pa ima predmetno kaznivo dejanje za posledico smrt ene ali več oseb (gre za t. i. odgovornost za hujšo posledico – 28. člen KZ-1; Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.), se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
Glede na navedeno ocenjujemo, da kaznovalna zakonodaja ustrezno določa različne institute, ki se lahko uporabijo pri pregonu storilcev kaznivih dejanj povezanih z vožnjo v cestnem prometu pod vplivom alkohola ali pod vplivom drog oziroma drugih psihoaktivnih snovi, kazni, ki jih za storilce navedenih kaznivih dejanj predvideva kazenski zakonik pa dovolj visoke in primerne.