14. 5. 2021
Odziv Ministrstva za finance
Skladno z Zakonom o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06 in 36/16 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDDD) je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Pri določanju vrednosti davčni organ za vse vrste premoženja sledi načelu, da se ga oceni po njegovi tržni vrednosti. Za premično premoženje to tretji odstavek ZDDD jasno določa. Za nepremično premoženje pa tako načelo izhaja tako iz zahteve po enakopravni obravnavi vseh vrst premoženja, posredno pa ga je mogoče povzeti na podlagi sicer že konzumirane prehodne določbe 23. člena, ki pravi, da je do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin po predpisih o množičnem vrednotenju nepremičnin, davčna osnova vrednost nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti in je ugotovljena v odmernem postopku, pa tudi s smiselno razlago veljavnega 19. člena ZDDD, ki določa, da ima zavezanec v roku za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnin kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine.
Navedeni določbi 19. in 23. člena ZDDD se sicer navezujeta na določbo drugega odstavka 5. člena ZDDD, ki jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo, saj se je navezovala na posplošeno tržno vrednost iz sistema množičnega vrednotenja nepremičnin, za katero je ustavno sodišče ob razveljavitvi Zakona o davku na nepremičnine presodilo, da je neustavno, v kolikor se uporablja za davčne namene. Ta določba je določala, da se v postopku odmere davka na dediščine in darila za določitev vrednosti nepremičnin upošteva 80% posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po predpisih o množičnem vrednotenju.
Od razveljavitve navedene določbe dalje davčni organ, s ciljem zasledovanja osnovnega načela navezave davčne osnove na tržno vrednost nepremičnin, na podlagi smiselne uporabe 23. člena ZDDD ter na podlagi več splošnih določb Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 145/20 – odl. US in 203/20 – ZIUPOPDVE; v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2), ki dajejo davčnemu organu pravico preverjanja in določanja davčne osnove, kadar ta ni pravilno določena, lahko v odmernem postopku sam določi davčno osnovo v znesku, za katerega oceni, da izkazuje tržno vrednost nepremičnine.
FURS pri vrednotenju nepremičnin za davčne namene lahko uporablja vse vire podatkov o trgu nepremičnin, ki so ji na voljo. Še vedno lahko vpogleda v podatke iz množičnega vrednotenja nepremičnin, torej lahko preveri primernost v davčnem postopku predložene vrednosti tudi s primerjavo le te s posplošeno vrednostjo. Lahko vpogleda v evidenco trga nepremičnin, v kateri se vodijo aktualne tržne cene nepremičnin za celotno državo oziroma preveri podatke iz odločb o odmeri davka na promet nepremičnin za primerljive nepremičnine. Lahko preveri tudi ponudbene cene, kot jih izkazujejo različni javni portali, itd. Pri tem mora davčni organ upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega posla.
Na tej podlagi lahko davčni organ preveri primernost vrednosti nepremičnine, predložene oziroma navedene v konkretnem postopku dedovanja ali podaritve, in to vrednost, v kolikor presodi na podlagi razpoložljivih podatkov, da ta ne izkazuje tržne vrednosti nepremičnine, določi tudi drugače.
Seveda pa ima davčni zavezanec v roku za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto tako ocenjene vrednosti nepremičnin kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine, ki jo mora izkazati s predložitvijo ustreznih dokazil, najprimerneje s posamično cenitvijo, ki jo opravi usposobljeni cenilec.
Vendar predložena cenitev predstavlja v konkretnem postopku zgolj še eno dodatno informacijo za davčni organ. V kolikor ta oceni, da podana cenitev v konkretnem primeru ne odraža realne tržne vrednosti nepremičnine, lahko sam ponovno preveri svojo oceno vrednosti, lahko pa se odloči in v ta namen tudi sam angažira strokovnjaka, torej cenilca vrednosti nepremičnin. Vsekakor pa morata obe strani svojo cenitev utemeljiti z dokazili.
Davčni zavezanec ima torej že v postopku določanja davčne osnove pravico ugovarjati oceni davčnega organa in tako sodelovati v postopku oblikovanja primerne davčne osnove. V kolikor pri tem po njegovem mnenju ni uspešen, mu zakonodaja omogoča tudi pravna sredstva, od pritožbe na drugostopenjski organ, pa vse do vložitve tožbe na upravno sodišče.
Menimo torej, da očitek o tem, da davčni organ davčno osnovo določa na podlagi namišljenih cenitev, ni primeren, saj tako davčni organ kot davčnega zavezanca zavezujejo pravila za objektivno ocenitev tržne vrednosti nepremičnin, kar tudi zagotavlja enakopravno in pravično obdavčitev primerljivih nepremičnin. Poleg tega zakonodaja tudi davčnemu zavezancu podeljuje ustrezna pooblastila za zavarovanje njegovih koristi. Cilj obdavčitve namreč je, da davčni zavezanec plača le toliko davka, kolikor ga je glede na navedena izhodišča dolžan plačati.
Dodatno želimo tudi izpostaviti, da davčni predpisi zagotavljajo varovanje položaja davčnih zavezancev fizičnih oseb tudi skozi inštrument, ki preprečuje, da bi jih plačilo davka prekomerno obremenilo. In sicer ZDavP-2 v 101. členu določa, da lahko davčni organ na podlagi vloge zavezanca dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
Glede na navedeno se predloga, naj se uredil inštrument, po katerem bi lahko zavezanci zahtevali, da FURS odkupi nepremičnine po vrednosti, ki jo je določil, ne podpira.