20. 4. 2021
Odziv Minisrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V zvezi s posredovano pobudo pojasnjujemo, da smo na MDDSZ že večkrat prejeli pobude, na podlagi katerih bi se samostojnim podjetnikom omogočila oprostitev plačila prispevkov ali pa plačilo prispevkov v nižjih višinah, pri čemer menimo, da predlagani ukrepi spremembe plačevanja prispevkov za samostojne podjetnike niso ustrezni. Velikokrat se je v preteklosti že izkazalo, da so posamezniki plačevali najnižje prispevke, ki jih je kot možne predpisala zakonodaja, z izpostavljanjem enakih oziroma podobnih razlogov (težave pri poslovanju), pri čemer se je to kasneje v precejšnji meri odražalo in se v nekaterih primerih še odraža v nizkih pravicah iz zavarovanja in zahtevah po zvišanju le-teh z razlogi, da je zakonodaja predpisovala osnove ter da morajo biti pokojnine višje, saj so za pridobitev le-teh izpolnjeni vsi pogoji. Po drugi strani so se s strani posameznikov pojavljale tudi zahteve po priznanju zavarovalne dobe, četudi prispevki dejansko niso bili plačani, pa so bili zavarovanci sami zavezanci za plačilo prispevkov.
Naj ob tem izpostavimo, da smo v preteklosti zaznali tudi, da se posamezniki velikokrat raje odločajo za povišanje trenutnih dohodkov ter neplačevanjem prispevkov oziroma plačevanje od nižjih zavarovalnih osnov (če imajo za to možnost), saj je praviloma obdobje, v katerem si zaradi starosti ne bodo zmožni sami zagotavljati dohodkov še oddaljeno in menijo, da bodo za varno starost lahko poskrbeli kasneje ali pa sami, neodvisno od sistemov socialnih zavarovanj, ki jih predpisuje država. Taka ureditev ter take možnosti po naših izkušnjah vodijo v socialno stisko v času, ko si posamezniki te stiske sami z delom ne zmorejo več zagotavljati. Predlogu za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov zatorej nismo naklonjeni.
Z vidika ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja pojasnjujemo, da Ustava RS v 50. členu določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje. Državi je tako podano pooblastilo na podlagi katerega je dolžna vzpostaviti sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bo tak, da bo državljanom zagotavljal socialno varnost, in še posebej pravico do pokojnine, ki jo 50. člen Ustave izrecno izpostavlja.
Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja podrobneje ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), kjer so določena temeljna načela tega sistema, zavarovanci, osnove od katerih se prispevki plačujejo, način pridobivanja dobe ter tudi pogoji za pridobitev pravic. Zavarovanje je obvezno, kadar obstaja pravno/zavarovalno razmerje, ki je podlaga za vključitev v to zavarovanje, kar pomeni, da se zavarovanci ne morejo sami odločiti, ali se bodo v zavarovanje vključili ali ne, temveč so to ob obstoju zakonsko določenih pogojev dolžni storiti. Iz obveznega zavarovanja se zagotavljajo pravice za primer nastopa zavarovalnih rizikov starosti, invalidnosti in smrti. Pravice in obveznosti za te primere pa so določene na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti.
Eno izmed načel novega pokojninskega zakona je, da naj se vsi posamezniki, ki neko delo, aktivnost ali dejavnost bolj ali manj trajno opravljajo, pokojninsko in invalidsko zavarujejo. Dejstvo je, da pri opravljanju vsakega dela oziroma vsake dejavnosti obstaja možnost nastanka invalidnosti, v nekaterih primerih celo smrti. Zato je nujno potrebno, da se vsi za te primere tudi zavarujemo. Tako je za vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah ter vse fizične osebe, ki opravljajo drugo dovoljeno dejavnost, in ki se vpišejo v poseben register, določena obvezna vključitev v zavarovanje.
V zvezi z vašim predlogom glede spremembe obsega plačevanja prispevkov za obvezna socialna zavarovanja za samozaposlene osebe pojasnjujemo, da ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013, prinaša za samozaposlene osebe dve temeljni novosti, katerih glavni namen je zmanjšati obremenitve samozaposlenih oseb ob sočasnem spodbujanju podjetništva. Takšno novost prinaša štirinajsti odstavek 145. člena ZPIZ-2, in sicer gre za t. imen. delno oprostitev plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca. Samozaposlene osebe so tako v prvih 12 mesecih poslovanja po prvem vpisu v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco oproščene plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca v višini 50 % zneska prispevka, v naslednjih 12 mesecih pa v višini 30 % zneska prispevka, obračunanega od zavarovalne osnove iz drugega odstavka 145. člena ZPIZ-2. V skladu z drugim odstavkom 430. člena ZPIZ-2 se je določba štirinajstega odstavka 145. člena tega zakona začela uporabljati 1. 7. 2013. Oproščene prispevke pokriva Republika Slovenija iz proračuna. Ob tem dodajamo, da so do olajšav upravičeni le tisti, ki se prvič vpišejo v poslovni oziroma kakšen drug register. To pomeni, da pogoj prvega vpisa po določbi štirinajstega odstavka 145. člena ZPIZ-2 izpolnjuje le tisti zavezanec, ki predhodno nikoli ni opravljal samostojne ali druge dovoljene dejavnosti na podlagi vpisa v katerikoli register samostojnih dejavnosti.
Pojasniti bi želeli še, da ZPIZ-2 za zavarovance, ki ne prejemajo plače (samozaposlene osebe, družbeniki, ki so hkrati poslovodne osebe in kmete) spreminja način dosedanje določitve zavarovalne osnove, od katere se plačujejo prispevki za PIZ (145. člen). Spremenjeni način določanja zavarovalnih osnov pomeni, da zavarovalne osnove po ZPIZ-2 niso več določene tako, da se glede na dobiček razvrščajo v enega izmed osmih zavarovalnih razredov, kot je to določal prejšnji zakon, temveč je zavarovalna osnova določena individualno glede na zavarovančev ugotovljeni dobiček. Prav pri ugotovljenem dobičku (drugi odstavek 145. člena) pa ZPIZ-2 le za samozaposlene osebe določa posebnost, ki pa je namenjena ne le spodbujanju podjetništva, temveč tudi ohranitvi podjetništva, spodbujanju konkurenčnosti ter inovativnosti samozaposlenih oseb na trgu dela. To pomeni, da je le samozaposlenim osebam omogočeno zniževanje dobička pri ugotavljanju zavarovalne osnove. Ugotovljeni dobiček bo tako samozaposlenim znižan za 25%, kar pomeni, da bo samozaposlenim osebam omogočeno plačilo nižjih prispevkov glede na druge zavarovance, ki prav tako nimajo plače (npr. družbenike in kmete).
Nadalje pojasnjujemo, da ima skladno z desetim in enajstim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 samozaposlena oseba možnost, da lahko, če oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu dobičku v tekočem letu, za naprej plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zavarovalne osnove, zmanjšane za največ 20 %, vendar najmanj od najnižje zavarovalne osnove po ZPIZ-2, ki je določena v višini 60 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec (4. odstavek 145. člena ZPIZ-2). Ob tem je nadalje določeno, da če v tem primeru zavarovalna osnova, ugotovljena na podlagi dejanskega dobička za to leto, preseže znižano zavarovalno osnovo, od katere so se plačevali prispevki, za več kot 20 %, se v prihodnjem obdobju prispevki plačujejo od zavarovalne osnove, določene na podlagi dejansko ugotovljenega dobička, povečane za 20 %. Znižana zavarovalna osnova velja, dokler se v skladu s tem členom zavarovalna osnova ne določi na novo.
Iz zapisanega izhaja, da so samostojni podjetniki v okviru pokojninskega zavarovanja že po veljavni zakonodaji obravnavani ugodneje od drugih zavarovancev, ki ne prejemajo plače, ravno tako samo zanje velja možnost delne oprostitve prispevkov v prvih dveh letih poslovanja, pri čemer oproščen del prispevkov plačuje proračun, kar pomeni, da so take osebe kljub oprostitvi upravičene do vseh pravic iz obveznega zavarovanja.
Kot smo že izpostavili, je dolžnost države, da predpiše ustrezne prispevne stopnje ter zavarovalne osnove, ki naj bodo take, da bodo na podlagi njih izračunane višine pravic zagotavljale socialno varnost zavarovancev. Torej v primeru nastopa zavarovalnega primera, morajo biti osnove take, da bodo višine pravic zagotavljale socialno varnost zavarovanca, pri katerem je zavarovalni primer nastopil, pri čemer gre opozoriti, da gre kljub vsemu za sistem zavarovanja, zaradi česar morajo biti pravice vezane na samo vplačilo in višino prispevkov, kljub določenih socialnim in solidarnostnim korektivom. Opozarjamo pa še, da ne gre zgolj za zavarovanje za primer starosti, kar se v javnosti največkrat omenja, temveč tudi za primer nastopa invalidnosti in smrti, kjer je solidarnostno načelo še v večji meri uveljavljeno, saj praviloma zavarovanci, ki uveljavljajo pravice, v svoji aktivni dobi še niso plačali zadosti prispevkov, ki bi pokrili izplačevanje pravic. Zavarovanje za starost, invalidnost in smrt je tako potrebno, njegovo obveznost določa že Ustava RS, država pa je dolžna predpisati ustrezno pravno podlago ter izvedbo tega sistema, pri čemer mora pri samem urejanju paziti tudi, da je sistem enakopraven in pravičen za vse zavarovalne podlage, poleg tega pa ne sme razlikovati med zavarovanci, ki so v zavarovanje vključeni na isti zavarovalni podlagi.
Kot izhaja iz predhodnih odstavkov so tako samostojnim podjetnikov v obstoječem sistemu že podeljene določene ugodnosti v primerjavi z drugimi zavarovalnimi podlagami in to ravno z namenom vzpodbujanja in ohranjanja podjetništva. Okoliščina, da posameznik opravlja dejavnost v okviru samostojne dejavnosti, izkazuje, da gre za dalj časa trajajoče oziroma redno opravljanje dela oziroma dejavnosti in ne zgolj za občasnost le-te, ker je razlog za razlikovanje med samostojnimi podjetniki ter posamezniki, ki opravljajo začasne oblike dela. V primeru občasnega dela na podlagi pogodb civilnega prava, ZPIZ-2 namreč vsebuje drugačno ureditev tako načina vključitve v zavarovanje kot tudi plačevanja prispevkov, saj se v tem primeru ne opravlja prijave v zavarovanje, temveč podatke za prijavo zavarovanja enkrat letno posreduje Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Finančna uprava Republike Slovenije, prispevki pa se plačujejo od vsakega posameznega plačila za opravljeno delo oziroma storitev, prejeto na podlagi drugega pravnega razmerja, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino šteje za dohodek. Poudarjamo pa, da se v odvisnosti od višine teh plačil ugotavlja tudi obseg zavarovalne dobe, ki jo tak posameznik pridobi na leto, kar za samostojne podjetniki tudi z vidika zavarovalnega rizika invalidnosti in smrti ni ustrezno, saj delo opravljalo dalj časa in redno in zato morajo biti tudi zavarovani.
Glede na pojasnila ugotavljamo, da je v interesu države, da je čim širši krog oseb, ki bolj ali manj dolgotrajno opravlja delo ali dejavnost, vključen v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in s tem zavarovan za nastop zavarovalnih rizikov starosti, smrti in invalidnosti. Predpisane zavarovalne osnove morajo biti take, da vsaj v zadostni meri pokrijejo pravice, ki se iz sistema priznavajo, saj gre za zavarovalni sistem, ki pa v določeni meri vsebuje tudi elemente solidarnosti. Najnižja zavarovalna osnova za samostojne podjetnike je določena v višini 60 % povprečne plače, najnižja pokojninska osnova od katere se pravica določi, pa je določena v višini 76,5 % povprečne plače, preračunane na mesec. Pojasnjujemo, da je torej v primeru posameznikov, ki plačujejo prispevke od najnižje zavarovalne osnove že v veljavnem sistemu kar v precejšnji meri prisotna solidarnost, pa vendar tudi odmere od najnižjih pokojninskih osnov po mnenju nekaterih posameznikov ne zagotavljajo socialne varnost, zaradi česar so se v sistem z zadnjo spremembo ZPIZ-2 za posameznike, ki so dopolnili polno pokojninsko dobo zagotovile višje pokojnine, kot pa bi jim pripadale tudi v primeru odmere od najnižje pokojninske osnove, v kateri so solidarnostni elementi že vključeni, poleg tega pa se je na novo uvedel tudi institut najnižje invalidske pokojnine za posameznike, ki jim je bila priznana invalidska pokojnina. Pojasnjujemo torej, da je potrebno pri oblikovanju zavarovalnih osnov upoštevati tudi, da morajo le-te biti primerne tudi z vidika kasnejšega priznavanja in višine pravic, zatorej njihove višine ni primerno zniževati, saj bi tak ukrep šel na račun kasnejše varne starosti ali pa na račun preostalih zavarovancev, v primeru ko bi pri priznavanju pravic vključevali še dodatne solidarnostne elemente.