18. 1. 2011
Odziv Ministrstva za javno upravo
Ministrstvo za javno upravo, ki je pristojno za pripravo Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu ZVDZ) in Zakona o volilni in referendumski zakonodaji (Ur. l. RS, št. 41/07, 103/07 - ZPolS – D, v nadaljnjem besedilu ZVRK), je že pripravilo nekatere spremembe teh dveh zakonov, ki sta povezana tudi s predlogi predlagateljev. Predlog novele ZVDZ tako med drugim določa ukinitev volilnih okrajev in uvedbo absolutnega obveznega preferenčnega glasu. Volilni okraji kot način uresničevanja pasivne volilne pravice bi se ukinili in bi se ohranili le še na administrativni ravni. Volivci bi tako glasovali o celotni listi kandidatov v volilni enoti, uvedel pa bi se primerjalno-pravno pogosto uveljavljeni preferenčni glas, in sicer v obliki absolutnega obveznega preferenčnega glasu, ki je po mnenju predlagatelja predloga novele ZVDZ najustreznejši in v največji možni meri odraža voljo volivcev. Absolutni obvezni preferenčni glas namreč pomeni, da mora volivec preferenčni glas obvezno oddati, nadalje pa, da so izvoljeni tisti kandidati, ki so dosegli največje število preferenčnih glasov, pri čemer se preferenčni glas upošteva ne glede na to, kolikšno število preferenčnih glasov je dobil kandidat. S takšno ureditvijo bi bil uresničen tudi predlog kandidatov, ki predlagajo, da se da mandat »osebi, ne stranki«. Takšna ureditev bi stopila v veljavo, če bi jo državni zbor potrdil z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev. Nadalje pa predlog sprememb ZVRK določa, da pravne osebe ne bi več smele financirati volilne kampanje. S prepovedjo financiranja volilne kampanje pravnim osebam bi se zmanjšala odvisnost političnih strank in drugih, ki kandidirajo na volitvah, od donatorjev sredstev za volilno kampanjo, s čimer bi se preprečevala možnost za korupcijo. Predlog zakona vsebuje izrecne določbe, po katerih bi bilo od pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov ali posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, prepovedano tako pridobivanje prispevkov za volilno kampanjo kot tudi brezplačno opravljanje storitev in dajanje blaga. Organizatorji volilne kampanje bi lahko pridobivali posojila samo pri bankah in posojilnicah. Predlagani »odvzem mandata« v primeru, ko izvoljeni predstavniki ljudstva svojega dela ne opravljajo dobro, se po mnenju našega ministrstva ustrezno udejanji na volitvah, ko volivci kandidata, s katerim so imeli slabe izkušnje, na naslednjih volitvah pač ne bodo izvolili. Predloga ne podpiramo tudi v delu, ki se nanaša na zahtevo po kandidatovem stalnem prebivališču v okraju, v katerem kandidira, oziroma je bil v tem volilnem okraju rojen. Poslanci so že po Ustavi RS predstavniki vsega ljudstva in naj v državnem zboru ne bi zastopali parcialnih lokalnih interesov. V primeru predlagane ureditve pa se temu ne bi dalo izogniti. Lokalni interesi se zastopajo v Državnem svetu RS, ki ima dvaindvajset predstavnikov, ki zastopajo lokalne interese, prav tako pa zahteva po stalnem prebivališču velja za uveljavljanje tako aktivne kot pasivne volilne pravice na lokalnih volitvah. Kot navedeno, predlog v določeni meri podpiramo in smo predlagane rešitve tudi že vključili v predvidene spremembe zakonodaje, v določeni meri pa ga ne podpiramo.
Se ne morem strinjat, če ne politilnih strank, potem ni politike! Jaz sem po političnem prepričanju Liberalec, kako naj potem vem, kdo je Liberlaec in kdo ne. To vem tako, da volim Liberlano stranko! To ni rešitev!
Rešitev je povečanje participacije ljudstva, ki lahko spodbija zakone, ki jih delajo stranke!!!
Se popolnima strinjam z predlogom.Na vsak način mora bit volilni sistem tak,da imajo poslanci strah pred volivci.Odličen predlog za +5.
Dejstvo je da sedaj ljudje nimamo nobenega vpliva kdo bo izvoljen,stranke predlagajo kandidate v svojem krogu ti pa imaš kar imaš.Namreč prisiljen si volit,če že greš na volitve,samo predlagane kandidate.
Kandidate razmeščajo po sloveniji ne glede kje ima stalno bivališče samo da ima večje možnosti za izvolitev.Lokalni možni kandidati morajo odstopati mesto strankarskemu kandidatu.
Da pa je prijava stalnega bivališča zamo za čas volitev tudi domena kakšnih strank se je pokazalo v Kopsem Ankaranskem primeru.
Moji lubi Slovenci!* Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se
pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov in zakaj nam lasten drek leze v
usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: Dvajset let smo
poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce,
ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti,
pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.
Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar niso bili
oni, cinično dvomili o vseh avtoritetah, lagali brez kazni, varali brez
slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži, bili proti
vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi
športa.
Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz
nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo laži in
manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo
poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami
za njihove barabije.
Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje, naše
in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate in pri tem niso niti
zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni
borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in
človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.
V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je vse
bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije za
straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih
mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho,
polno novcev, in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske kočice,
hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili steklene palače in
palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in avtomobilčke, izkopali
bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim
je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi
Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaše življenje.
Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada
mehko zlato. Dvajset let so drekčli po vaših glavah s svojimi paranojami,
strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse za to, da
bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha
kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake, skrite v omarah; vse so si
prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni
osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali
so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo,
zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so
vse druge, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni,
resnica se samo zdi, vse je lahko tako, kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš,
kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za
vrat. Deželo jim je v dvajsetih letih uspelo narediti gluho in slepo za vse
dobro, za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici
na nič ne spozna več in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z
rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh
ni več pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam
samcat, s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje
pametnemu in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno. Tistemu,
ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To
sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci! Za
nekatere je to vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere
najkreativnejša in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč!
Dvajset let preveč sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen
tistemu, ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to.
Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo.
Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega, na
sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!
Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?
In kdor vidi in ne stori ničesar - je kriv!
Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor? Kam je
izginil ponos?
Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da
bi lahko dobil vse. Če lumparije lumpov ne bodo kaznovane, boste morali,
moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke. ?
* Primož Trubar je svoje pridige velikokrat začenjal z nagovorom: >Moji lubi
Slovenci
Opozoril bi na nekaj stvari:
1. Najprej treba vedet to, da Državni zbor je zbor, ki predstavlja ljudtvo v celoti in ne le posamezne lokalne skupnosti. Če ne bi bil zbor pokrajin, ali zbor občin ali kaj podobnega. Po takem sistemu (in tudi po sedanjem) jaz, ki živim v Kopru, tako nebi mogel volit za nekoga ki kandidira v Mariboru, čeprav je lahko to tisti človek, ki mu najbolj zaupam. Vsaka stranka bi tako dala enega svojega človeka na razpolago v vsakem okraju in ravno tako bi imele stranke glavno besedo, saj one določajo kdo kje kandidira. Tvoj sistem bi bil podoben sedanjemu (tudi sedaj ti imaš napisano za katero osebo voliš), čeprav je to lahko krnekdo.
Glede na to da DZ ni zbor občin ali zbor lokalnih skupnosti, predlagam, da bi vse volilne okraje pri nas ukinili, po možnosti pa ukinili tudi volilne enote. Tako bi morala vsaka stranka v državi kandidirati z eno listo 90 kandidatov, ki bi veljala za celotno državo. Ob tem bi bilo potrebno omogočiti preferenčni glas, tako da lahko sam volilec izbere za kerega človeka znotraj določene stranke bo glasoval. Na tak način bi lahko katerikoli državljan volil kograkoli, in se sam odločil komu najbolj zaupa in kdo bo njega zastopal v parlamentu. MIslim, da bi bil tak sistem precej bolj fer, da bi dobili sestavo parlamenta, ki bi tudi po konkretnih ljudeh dejansko bolje odslikovala želje volilcev.
Istočasno se je potrebno zavedati da za predstavljanje lokalnih interesov imamo svetniško skupino v Državnem svetu, ki bi bil pa potreben temeljite reforme ali mogoče celo ukinitve. Predvsem volitve vanj bi morale bit precej bolj transparentne in potekati na celodržavni ravni istočasno z državnozborskimi.
2. Z ukinitvijo politične propagande ne samo ukineš škodljive učinke le te, ampak tudi in predvsem onemogočiš strankam in kandidatom, da se javnosti predstavijo, da predstavijo svoja stališča in programe. Brez tega pa se noben volilec ne more odločiti koga bo podprl, razen če ni bil ta politik zelo aktiven že prej in javnosti dobro znan (v tem primeru ga je mogoče ocenjevati po preteklem delu). Za nove in neizkušene kandidate pa bi bil ta ukrep poguben.
3. Možnost odpoklica poslanca v primeru, da ljudstvo ni zadovoljno z njim pa se mi zdi pozitivna. S tem bi lahko marsikerega nepotrebneža odstranili in nanj namestili nekoga boljšega, ki ni bil izbran v prejšnjem krogu. Verjetno bi to lahko potekalo v referendumski obliki, (torej najprej bi bilo potrebno zbrati podpise nato pa glasovati na referendumu o tem) na določenih referendumskih dnevih. Pri tem bi bilo potrebno pazit to, da mora novi poslanec biti iz iste stranke, najbolje bi bilo če bi prišel naslednji po vrsti iz liste te stranke na volitvah. Volitve novega poslanca bi bile pretežek logistični zalogaj po mojem.
To je predlog večinskega volivnega sistema, ki ga je pred leti zahtevala SDS in je bil potrjen na referendumu, pa so ga levičarji izigrali z ustavnim zakonom.
Zanimiv predlog, saj nekaj bi definitivno mogli narediti, da malo spremenimo trenutno situacijo, saj potrebujemo vec sovbode in demokracije in bolj pravicnejse volitve, ter ljudi, ki delajo za to, za kar so bili izvoljeni in kriminal bi morali kaznovati. Mislim, da bi moglo biti to samoumnevno, da kdor krade ljudem mora biti kaznovan.