Predlog o digitalizaciji in prosti dostopnosti učnega gradiva za osnovne in srednje šole
Ob upoštevanju dejstev:
da starši za učno gradivo svojih otrok vsako leto porabijo več sto evrov;
da je tiskanje učbenikov, delovnih zvezkov in raznoraznih delovnih listov okolju zelo neprijazno; in
da obstajajo e-bralniki, ki so cenovno že zelo dostopni;
predlagam, da se začne sestavljati dopolnilo k obstoječi zakonodaji, ki bi predvidelo obvezno digitalizacijo vsega za pouk v osnovnih in srednjih šolah obveznega materiala.
Obrazložitev:
Starši morajo vsako leto znova kupovati nove učbenike in delovne zvezke ter ponekod, morda celo povsod, plačevati šolam za gradiva, ki jih učitelji razmnožijo in razdelijo učencem. Vsi ti stroški lahko že v enem samem letu dosežejo in presežejo 100 €, da o skupnem znesku vseh 8 let osnovnega in morebitnega nadaljnjega srednjega oziroma poklicnega izobraževanja ne govorim.
Poleg omenjenih visokih skupnih stroškov je predvsem fotokopiranje raznih delovnih listov okolju zelo neprijazno, saj so ti za enkratno uporabo.
Moramo vedeti, da so dandanes elektronski bralniki besedil cenovno že zelo dostopni. Obstajajo modeli, ki stanejo okoli 150 €, pri čemer ne ponujajo le branja, ampak podpirajo tudi možnost vpisovanja podatkov in dostop do interneta.
Zato predlagam, da se sprejme zakon, ki bi predpisoval, da se mora vsakršno gradivo, ki se uporablja pri pouku, torej učbeniki, delovni zvezki, delovni listi in morebitno drugovrstno pisno gradivo, učencem ponuditi tudi brezplačno v digitalni obliki, ki v pedagoškem procesu ne sme biti na noben način diskriminirana v primerjavi s klasičnim, tiskanim gradivom. Avtorske pravice za gradiva lahko odkupi država, sama digitalizacija gradiv in omogočanje dostopa do njih preko interneta pa je v primerjavi s tiskanjem in prodajo oziroma fotokopiranjem trivialna zadeva.
Šole bi bile v tem primeru prisiljene vzpostaviti brezžično omrežje, kar je dandanes prav tako popolnoma nezahtevno in tudi razmeroma poceni. Učenci bi tako do učnih vsebin dostopali preko svojih e-bralnikov. Branje učbenikov ne bi predstavljalo nobenih težav, reševanje nalog iz delovnih zvezkov oziroma delovnih listov pa bi potekalo preko preprostega vmesnika na spletni strani, kamor bi vnašali odgovore na vprašanja, morda celo preko interaktivne različice delovnih zvezkov.
Šolski skladi za rabljene učbenike bi tako namesto rabljenih učbenikov posojali (tudi) rabljene e-bralnike in s tem omogočili tovrstno udeležbo pri pouku tudi socialno ogroženim družinam.
S takim sistemom bi rešili več perečih problemov:
- Otrokom več ne bi trebalo v šolo nositi več kilogramov knjig, ampak le nekaj sto gramov težko napravico in navadne zvezke;
- starši bi prihranili več sto evrov, kar bi zlasti olajšalo življenje socialno ogroženim družinam;
- tako bi tudi otrokom iz socialno ogroženih družin, ki si ne morejo privoščiti računalnika in/ali interneta omogočili dostop do slednjega in do vseh izobraževalnih bonusov, ki jih prinaša; in
- rešili bi marsikatero drevo.
Bralce predlagam.vladi.si prosim za konstruktivno kritiko. Predlog bom z veseljem dopolnil oziroma popravil, v kolikor boste predloge sprememb sprejemljivo utemeljili.
Lep pozdrav,
B.
Iiiin, še zmeraj brez odgovora...
Odziv pristojnega organa objavljen najkasneje: 18.01.2011
A samo jaz tu nečesa ne vidim?
sicer "za", vendar s pripombo, da je trg gradiv danes precej svoboden, in bi bilo potrebno paralelno spremeniti tudi način odobravanja gradiv, saj bi te v nasprotnem primeru pri odkupu pravic po nepotrebnem in v neustreznem razmerju plačevali avtorjem.
Sem srednješolec in ko gledam, kakšne učbenike in delovne zvezke imamo pri nekaterih predmetih mi gre na bruhanje. Zato vsekakor podpiram ta predlog, čeprav vem, da ministrstvo že začenja digitalizirat nekatera gradiva. Stvar se mora definitivno pospešit. Vprašajmo se, koliko denarja letno MŠŠ porabi za učne sklade (sofinanciranje od 50-100%). Še 1x: Predlog podpiram!
Bralniki so že dovolj dobri. Tudi zelo dobri LCD obstajajo; bolj, ko nanje sije sonce bolj je izrazita slika, ker uporabljajo sončno svetlobo ampak to je rešeno oz. se zelo hitro spreminja na bolje. Pomembna je sama digitalizacija, ki bi se že morala dogajati. Področja kot so znanje, pretok informacij, komunikacije moramo narediti čimbolj dostopne, šele potem se iz tega lahko ustvarja realna vrednost, katero lahko tržimo in obdavčujemo.
Idealno bi bilo, da bi se razširilo na vse stopnje izobraževanja. Vendar pa je na visokošolski ravni to veliko težje regulirati, saj imajo profesorji veliko bolj proste roke glede gradiva kot osnovno- in srednješolski učitelji.
Z avtorsko pravico pa so zaščitena vsa gradiva, ampak le-to lahko država od avtorja odkupi. Če vsak davkoplačevalec plača 1€ davka na leto več, bi najbrž tako pokrili stroške za čisto vsa gradiva, ki bi bila potrebna. Poleg tega se ista gradiva lahko uporabljajo več let, tako da to ne bi smel biti problem.
Sicer pa ja, v idealnem svetu bi bilo vse brezplačno. Do tja pa moramo šele priti.
Podpiram, poleg tega bi jaz to razširil na celotno izobraževanje, razen, kjer je gradivo zaščiteno z avtorsko pravico. Poleg tega pa bi moralo biti v osnovnem in srednjem
izobraževanju VSE BREZPLAČNO. Torej, poleg učbenikov, tudi prehrana, izleti, itd.
Podpiram,
vendar ne bo šlo, ker je preveč delovnih mest odvisnih od abnormalne situacije na področju tiskanja učbenikov in delovnih zvezkov in to BRB (Banana Republic Butale) namenoma dela.
E-bralnik z elektronskim črnilom se mi zdi dokaj dobra zamenjava za učbenike, ki so tiskani na papirju. Takšen bralnik ima kar nekaj pomembnih prednosti pred LCD zasloni. Lažji ga je brati na direktni sončni svetlobi, poraba energije je bistveno manjša in tudi teža bralnika je manjša. Večina E-bralnikov z elektronskim črnilom, ki jih sedaj prodajajo, prikazuje črno-belo in sivo sliko. So pa že naredili prvi barvni bralnik z elektronskim črnilom in takšen bralnik bo še bolj primeren za prikazovanje učnega gradiva kot črno-beli bralnik.
Več o tem barvnem bralniku piše New York Times (november 2010):
www.nytimes.com/2010/11/08/technology/08ink.html