Uravnoteženi stiki z obema staršema tudi ob ločitvi

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pojasnjuje, da je bila v preteklih letih v Republiki Sloveniji pripravljena in uveljavljena celovita reforma družinske zakonodaje. Predmetno področje materialno pravno ureja Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 200/20 – ZOOMTVI; v nadaljevanju DZ), ki se je pričel v celoti uporabljati dne 15. 4. 2019, istočasno pa se je pričel uporabljati tudi procesni zakon, tj. Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19), ki ureja pravila in potek sodnega postopka.

DZ je prinesel veliko pomembnih sprememb, katerih cilji so posodobitev družinsko pravne zakonodaje, izboljšanje položaja otrok v družinskih razmerjih in zagotovitev učinkovitejšega izvajanja načela varovanja koristi otroka, izboljšanje pravne varnosti državljanov na področju odločanja v zakonskih in družinskih sporih ter poenotenje postopkov glede odločanja o ukrepih za varstvo koristi otrok. Med pomembnimi spremembami pa je tudi sprememba pri ureditvi zaupanja mld. otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, glede na prej veljavno zakonodajo.

Glede izvajanja starševske skrbi DZ izrecno določa, da;

• imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb. (135. člen).
• so starševska skrb obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja (136.člen).
• morajo starši skrbeti za življenje in zdravje svojih otrok, jih varovati, negovati in vzgajati ter nadzorovati. Starši morajo svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Starši morajo preživljati svoje otroke v skladu z določbami tega zakonika. Starši morajo po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje (137. člen).

Navedene določbe veljajo za vse starše, ne glede na to ali starša živita skupaj ali ne.

V primerih, če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo skladno z določbo 138. člena DZ sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sklenjen sporazum sodišče preveri iz vidika koristi otroka. Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji, o tem vprašanju odloči sodišče, pri čemer lahko odloči o vseh oblikah varstva in vzgoje, o katerih se starša lahko dogovorita: to je o skupnem varstvu in vzgoji ali da so vsi otroci pri enem od njiju v varstvu in vzgoji ali da so eni pri enem, drugi pri drugem od njiju. DZ tako drugače kot prej veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sodišču omogoča, da odloči o t.i. skupnem starševstvu tudi v primeru, ko med staršema o tem ne obstaja soglasje oziroma sporazum. Takšna ureditev omogoča sodišču, da v vsakem posameznem primeru, ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera, sprejme takšno odločitev, ki je v največjo korist otroka. Ureditev sledi načelu prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ ter daje prednost koristi otroka, pred interesi staršev.

Glede ureditve največje koristi otroka pojasnjujemo, da gre pri tem generalno načelo, ki je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za konkretizacijo daje DZ le splošno izhodišče. Ključnega pomena je, da se v vsakem posameznem primeru preučijo in upoštevajo vsa dejstva in okoliščine tega primera z vidika otroka in njegovega položaja in potreb. Upoštevati je potrebno potrebe vsakega posameznega otroka, družinske in druge pomembne okoliščine, pri čemer je potrebno poudariti, da pri odločanju o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo ne gre za vprašanje koristi enega ali drugega starša, temveč izključno za korist otroka. Načelo največje koristi je v veljavni zakonodaji ustrezno urejeno in v skladu z mednarodnimi akti, ki Republiko Slovenijo neposredno zavezujejo.

Pri odločanju o otrokovih koristih v primerih, ko starša ne živita (več) skupaj gre seveda vedno  za zahteven in kompleksen proces, kjer je bistvenega pomena, da imajo vsi vpleteni (tako starši, drugi sorodniki kot tudi strokovnjaki, ki lahko staršem nudijo pomoč, ter strokovnjaki, ki v teh postopkih odločajo) ustrezne informacije in potrebna znanja. Na strani staršev pa je ključnega pomena predvsem to, da so pripravljeni in zmožni ločiti svoj bivši partnerski odnos od starševskega odnosa, razumeti in upoštevati potrebe in koristi otroka ter jih postaviti na prvo mesto, ter da jim je pri tem na voljo tudi ustrezna pomoč.

Rešitev posamičnih konfliktnih razveznih postopkov oziroma postopkov določitve stikov se po naši oceni ne nahaja v spremembah določb DZ, temveč v doslednem in pravilnem spoštovanju njegovih določb ter konstantnem in kvalitetnem izobraževanju tako staršev kot tudi strokovnjakov, za kar si ves čas prizadevamo.

Odziv Ministrstva za pravosodje

Ministrstvo za pravosodje je s pobudo glede sostarševstva že seznanjeno in je v okviru več strokovnih dogodkov oziroma implematacijskih skupin, ki jih je v zvezi z izvajanjem Družinskega zakonika vodilo MDDSZ izpostavilo tudi to pobudo oziroma nekatere izmed vidikov, ki jih ta naslavlja. Namreč pobuda prvenstveno terja spremembo DZ. Starši imajo po DZ sicer dolžnost, da skušajo doseči sporazum o varstvu in vzgoji otrok, pri čemer je skupno varstvo in vzgoja le ena od alternativno določenih (enakovrednih) možnosti. Mnenje je, da bi predlagana oblika skupnega starševstva morala biti primarna tudi zato, ker je takšna pravica otroka, ki ima pravico do starševske skrbi obeh staršev, ne glede na razmerje med staršema. Država pa si mora prizadevati, da otroku zagotovi starševsko skrb obeh staršev.

Menimo, da odgovor glede primernosti uveljavitve instituta sostarševstva ni primarno stvar pravne stroke, ampak je stvar družinsko-socialne stroke. Pogojen je z vprašanjem, ali je sostarševstvo res primerno določiti kot pravilo, tudi za primer, če starša s tako »prisilno« skupno vzgojo in varstvom (ki na teoretični ravni gotovo je v največjo korist otroka) ne soglašata (ali ne soglaša eden od njiju). Povedano drugače, ali je primerno staršema, ki dogovora o skupni vzgoji in varstvu ne moreta prostovoljno doseči, takšno vzgojo in varstvo prisilno določiti s sodno odločbo (razen v primerih, ko obstajajo zakonski razlogi, ki dopuščajo odstop od tega pravila). Skupna vzgoja in varstvo namreč terjata bistveno več kontinuiranega prilagajanja in usklajevanja. Če med staršema ni pripravljenosti po takšnem kontinuiranem prostovoljnem ravnanju, je vprašanje, ali bosta takšno prisilno sodno določitev o skupni vzgoji in varstvu v praksi sploh lahko spoštovala in izvajala tako, da bodo ves čas primarno vodilo otrokove koristi ali pa bo prav ta odločitev vodila v nove sodne spore in še več prisilnih izvršb ter drugih postopkov ob njihovih kršitvah.

V zvezi z definicijo največje koristi otrok: »uravnoteženi stiki z obema staršema tudi ob ločitvi« le še dodajamo, da »največje koristi otrok« ni mogoče zreducirati zgolj na vprašanje urejanja stikov. Kot je bilo že zapisano, stike otroka s starši ureja DZ. Ta v prvem odstavku 141. člena že določa, da se s stiki zagotavljajo koristi otroka in da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in da imata oba od staršev pravico do stikov z otrokom (prvi odstavek). V drugem odstavku je poudarjeno, da mora tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka.

Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, so tisti, ki naj se sporazumejo o stikih. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. In le v primeru, da se o stikih ne uspejo sporazumeti, o stikih odloči sodišče (tretji in peti odstavek navedenega člena). Tistemu od staršev, pri katerem otrok živi, pa v primeru, da stike med otrokom in drugim od staršev onemogoča ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, sodišče lahko celo odvzame varstvo in vzgojo ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.

Opisano ureditev ministrstvo ocenjuje kot primerno in je do dopolnjevanja DZ s predlagano definicijo močno zadržano. Vsekakor pa menimo, da bi takšna vsebinska in konceptualna sprememba tega temeljnega instituta družinskega prava terjala tudi celovito analizo dejanskega stanja in vzrokov, zakaj se starši že po veljavni ureditvi ne odločajo oziroma sodišče ne določi skupne vzgoje in varstva kot to že omogoča in določa 138. člen DZ.