Predlog za povečanje števila ur tolmačenja letno za gluhe osebe

Odziv Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve

Zahvaljujemo se vam za posredovano pobudo glede obsega pravice do tolmačenja v slovenski znakovni jezik za gluhe osebe ter se vam hkrati opravičujemo za nekoliko daljši čas priprave odziva. Predlog izpostavlja pomembno vprašanje dostopnosti komunikacije in vključevanja gluhih oseb v družbeno življenje, zato smo ga skrbno proučili.

Predlagatelj izpostavlja, da je za aktivne gluhe osebe (zaposlene in brezposelne) 30 ur tolmačenja na leto premalo, zaradi česar bi bilo nujno izenačiti število ur tolmačenja, ki pripada aktivnim gluhim (tj. zaposlenim in brezposelnim) ter gluhim staršem, ki skrbijo za otroke do 26. leta starosti, s številom ur tolmačenja, ki pripada gluhim osebam s statusom dijaka ali študenta. Predlagatelj stališče utemeljuje s tem, da imajo dijaki in študenti pravico do 100 ur tolmačenja letno, medtem ko imajo druge gluhe osebe le 30 ur tolmačenja letno. Predlog dodatno izpostavlja, da imajo dodatne potrebe po tolmačenju tudi zaposleni (to so npr.: izobraževanja, spremljanje strokovnih vsebin, ki niso prilagojene za slovenski znakovni jezik) ter brezposelni gluhi (to so npr.: dodatne potrebe po tolmačenju zaradi pridobivanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij). Gluhi starši po mnenju predlagatelja potrebujejo dodatne ure tolmačenja za opravljanje starševske vloge (npr. šola za starše, govorilne ure, roditeljski sestanki in druge aktivnosti, povezane z otroki). Predlog omenja tudi dodatne potrebe po tolmačenju pri koriščenju nekaterih zdravstvenih, psihoterapevtskih in svetovalnih storitev ter storitev društev in organizacij, ki niso del javne službe, zanje pa se zato uporabljajo ure iz letne kvote, ki jih je po mnenju predlagatelja premalo. Predlagatelji navajajo predlog, da naj se vsem gluhim, ki s kakršnim koli dokumentom lahko izkažejo povečano potrebo po tolmačenju v slovenski znakovni jezik, omogoči 100 ur tolmačenja letno, v primeru zelo povečane potrebe po tolmačenju pa naj se poveča do ravni, kot jo oseba potrebuje. Bistvo predloga je torej, da sedanja ureditev po mnenju predlagatelja ne upošteva dovolj potreb odraslih gluhih oseb v vsakdanjem življenju, pri delu, izobraževanju, starševstvu in skrbi za zdravje, zato predlagatelj predlaga povečanje oziroma individualizacijo letne kvote ur tolmačenja.

Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: ministrstvo), pojasnjuje, da imajo gluhe osebe pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika, ki jo uresničujejo s pomočjo tolmača za slovenski znakovni jezik. Tolmačenje jim je zagotovljeno pri uveljavljanju pravic in obveznosti pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (npr. pri zdravniku, na upravni enoti, policiji ali sodišču), pri čemer se stroški tolmačenja zagotavljajo na podlagi 12. člena Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 96/02, v nadaljevanju: ZUSZJ) in niso omejeni z letno kvoto ur. Poleg tega ZUSZJ v prvem odstavku 13. člena določa, da lahko gluha oseba pravico do tolmača za slovenski znakovni jezik uveljavlja po lastni presoji v obsegu 30 ur letno, gluha oseba s statusom dijaka ali študenta pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, v obsegu do največ 100 ur letno.

Iz navedenega izhaja, da zakonsko določena kvota 30 ur ne predstavlja celotnega obsega tolmačenja, ki je gluhim osebam na voljo, temveč dodatno pravico za primere, ko tolmačenje ni zagotovljeno na podlagi 12. člena zakona.

Pojasnjujemo, da razlikovanje (med 30 oz. 100 urami) izhaja iz dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, ki jih je ministrstvo prepoznalo kot posebno okoliščino in jih zato uredilo drugače od ostalih življenjskih situacij. Navedena ureditev je bila oblikovana ob upoštevanju različnih življenjskih okoliščin uporabnikov ter finančnih in organizacijskih zmožnosti sistema.

Zavedamo se, da se potrebe gluhih oseb med seboj razlikujejo in se lahko spreminjajo tudi glede na življenjsko obdobje oziroma okoliščine posameznika, zaradi česar je lahko zakonsko določeni obseg ur v posameznih primerih ocenjen kot nezadosten. Vloga starševstva lahko nedvomno predstavlja dodatne potrebe po tolmačenju, vendar veljavna ureditev ne določa posebnega obsega pravic glede na družinski status upravičenca. Morebitna sprememba ureditve bi zato zahtevala celovito presojo potreb uporabnikov, oceno finančnih in organizacijskih učinkov ter usklajevanje z relevantnimi deležniki in pristojnimi resorji, tudi na področju vzgoje in izobraževanja. V zvezi s potrebami gluhih otrok in mladostnikov v izobraževalnem procesu pojasnjujemo, da je področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami urejeno tudi z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF, 90/12, 41/17 – ZOPOPP, 200/20 – ZOOMTVI in 12/26) in drugimi predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. V okviru postopka usmerjanja se otrokom s posebnimi potrebami, med katere sodijo tudi gluhi in naglušni otroci, določajo ustrezne prilagoditve, dodatna strokovna pomoč ter druge oblike podpore glede na njihove individualne potrebe. Zagotavljanje podpore gluhim učencem in dijakom v izobraževalnem procesu zato ni vezano zgolj na pravico do tolmača po ZUSZJ, temveč se na druge načine zagotavlja tudi v okviru sistema vzgoje in izobraževanja.

Pojasnjujemo, da veljavni zakon že zagotavlja neomejeno tolmačenje pri uveljavljanju pravic pred državnimi organi, izvajalci javnih služb in nosilci javnih pooblastil. Namen takšne ureditve je gluhim osebam zagotoviti enakopraven dostop do uresničevanja njihovih pravic in obveznosti v razmerju do javnega sektorja. Vprašanje zagotavljanja tolmačenja pri storitvah zunaj tega okvira pa v veljavni ureditvi ni predvideno, saj bi širitev pravice na zasebne ali druge nejavne storitve pomenila vsebinsko in finančno pomembno razširitev obstoječega sistema. Ob tem je treba upoštevati tudi, da bi vključevanje različnih zasebnih storitev, izobraževanj ali aktivnosti društev lahko povzročilo težave pri določanju enotnih meril glede upravičenosti in obsega financiranja tolmačenja.

Predlog odpira tudi vprašanja glede načina ugotavljanja povečanih potreb po tolmačenju, določanja upravičencev in zagotavljanja enake obravnave vseh uporabnikov sistema. Predlagana rešitev, po kateri bi se obseg ur določal glede na individualne potrebe posameznika brez vnaprej določenih meril, bi zahtevala vzpostavitev ustreznih postopkov za ugotavljanje upravičenosti ter oceno finančnih in kadrovskih posledic za izvajanje zakona. Pri tem je treba opozoriti tudi na razpoložljivost tolmačev za slovenski znakovni jezik, saj bi povečanje obsega pravic lahko vplivalo na dostopnost storitev za vse uporabnike. Morebitno povečanje obsega pravice do tolmačenja bi zato zahtevalo širši strokovni razmislek, oceno finančnih in organizacijskih posledic ter usklajevanje z reprezentativnimi organizacijami gluhih, izvajalci storitev tolmačenja in drugimi deležniki. Takšne spremembe bi bilo torej treba obravnavati celovito v okviru morebitnih prihodnjih sprememb zakonodaje, zato ga bomo vzeli na znanje pri spremljanju izvajanja zakona in morebitnem razmisleku o prihodnjih sistemskih rešitvah na tem področju.