Predlog za povečanje števila ur tolmačenja letno za gluhe osebe
Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ur. l. RS št. 96/02 z dne 14.11.2002, v nadaljevanju ZUSZJ) določa pravico gluhih oseb uporabljati slovenski znakovni jezik (v nadaljevanju: znakovni jezik) in pravico gluhih oseb do informiranja v njim prilagojenih tehnikah ter obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakopravnem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje ter vse oblike družbenega življenja ob enakih pravicah in pogojih ter z enakimi možnostmi, kot jih imajo osebe brez okvare sluha (prvi odstavek 1. člena ZUSZJ).
Prvi in tretji odstavek 12. člena ZUSZJ določata: Državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe so dolžni zagotoviti gluhi osebi tolmača za znakovni jezik na zahtevo gluhe osebe ali po uradni dolžnosti takoj, ko gluha oseba predloži na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmača. Plačilo stroškov tolmača za znakovni jezik iz prvega odstavka tega člena zagotovijo državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe v letnih finančnih načrtih.
Prvi odstavek 13. člena ZUSZJ določa: Pravico do tolmača za znakovni jezik iz drugega odstavka 10. člena tega zakona lahko gluha oseba uveljavlja po lastni presoji v obsegu 30 ur letno, gluha oseba, ki ima status dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, lahko tudi več, vendar skupaj največ 100 ur letno.
Torej, gluhe osebe, ki imajo status dijaka ali študenta, lahko uporabljajo pravico do tolmača za znakovni jezik po lastni presoji v zadevah, ki se ne odvijajo pred državnimi organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih služb ali izvajalci javnih pooblastil (tj. po 13. členu ZUSZJ), v obsegu 100 ur, ostale gluhe osebe pa 30 ur. V 13. členu ZUSZJ je navedeno, da navedena razlika izhaja iz dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem.
Toda dodatne potrebe, povezane z izobraževanjem, imamo tudi zaposleni gluhi, saj se moramo zaradi opravljanja svojega poklica neprestano izobraževati. Poleg tega je tudi ogromno različnih strokovnih video vsebin na internetu, povezanih z našimi delovnimi področji, ki niso podnaslovljene ali opremljene s tolmačem za slovenski znakovni jezik, zaradi česar potrebujemo tolmačenje tudi v primeru spremljanja navedenih strokovnih vsebin. Tudi brezposelni gluhi se morajo udeleževati različnih izobraževanj za pridobitev dodatnih znanj, nacionalnih poklicnih kvalifikacij, itd., in tudi tam potrebujejo tolmača za slovenski znakovni jezik.
Poleg navedenega so aktivni gluhi (zaposleni, brezposelni), pa tudi gluhi, ki zaradi skrbi za otroka zapustijo trg dela, tudi starši svojim otrokom. Za polno in enakopravno izvajanje starševske vloge pa gluhi starši potrebujejo dovolj ur tolmačenja, da se lahko polnopravno in enakopravno slišečim posvetijo vzgoji svojih otrok in starševskim obveznostim. Starševske obveznosti, kjer bi gluhi starši potrebovali tolmača, so npr: šola za starše (dodatne izobraževalne zahteve!), govorilne ure, roditeljski sestanki (čeprav so roditeljski sestanki in govorilne ure v šolah, ki so izvajalci javnih služb, pa vse prepogosto slišim, da gluhi starši koristijo kvoto tolmačenja na govorilnih urah in roditeljskih sestankih po 13. členu ZUSZJ), itd.
Zaradi vsega naštetega je za aktivne gluhe osebe (zaposlene in brezposelne) 30 ur tolmačenja na leto premalo, zaradi česar bi bilo nujno izenačiti število ur tolmačenja, ki pripada aktivnim gluhim (tj. zaposlenim in brezposelnim) ter gluhim staršem, ki skrbijo za otroke do 26. leta starosti, s številom ur tolmačenja, ki pripada gluhim osebam s statusom dijaka ali študenta.
Poleg tega bi bilo nujno potrebno povečati število ur tolmačenja gluhim osebam, ki iz v nadaljevanju naštetih razlogov koristijo zdravstvene storitve, ki niso vključene v obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. V navedenem primeru je potrebno namreč koristiti tolmačenje po 13. členu ZUSZJ in ne po 12. členu ZUSZJ. Gre za psihoterapije, ki jih gluhi zaradi stisk, ki jih imajo, še bolj potrebujejo kot slišeči, storitve slišečih društev s področja zdravstva, ki zelo dopolnjujejo ali celo nadomeščajo storitve v okviru zdravstvene dejavnosti, vključene v obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Npr. če oseba dobi celiakijo, od zdravnika v javni zdravstveni mreži ni deležna pravega izobraževanja o brezglutenski dieti, zaradi česar se mora poslužiti storitev Slovenskega društva za celiakijo, kjer pa mora koristiti tolmačenje po 13. členu ZUSZJ. V navedenem primeru gre spet za dodatne izobraževalne zahteve.
Torej, vsem gluhim, ki s kakršnimkoli dokumentom lahko izkažejo povečano potrebo po tolmačenju v slovenski znakovni jezik, naj se omogoči 100 ur tolmačenja letno, v primeru zelo povečane potrebe po tolmačenju pa naj se poveča do ravni, kot jo oseba potrebuje.