Ukinitev socialne podpore kaznjencem

Odziv Ministrstva za pravosodje

Ustava Republike Slovenije v 27. členu določa, da je potrebno vsakogar šteti za nedolžnega, dokler njegova odgovornost za kaznivo dejanje ni ugotovljena s pravnomočno sodbo sodišča. To pomeni tudi, da pred izdajo pravnomočne sodbe nikogar ni dovoljeno kaznovati z zaporno, denarno ali drugo kaznijo ali drugače poseči v njegove pravice zaradi kaznivega dejanja (glej tudi 79. in 80. člen Kazenskega zakonika, KZ-1, ki urejata pravne posledice obsodbe). 27. člen Ustave, poznan tudi kot domneva nedolžnosti, tako preprečuje politične in druge zlorabe kazenskih postopkov, saj o kazenskih obtožbah odločajo le sodniki, ki so nepristranski in neodvisni od drugih vej oblasti (23. člen Ustave), prav tako pa je mogoče obsodilno sodbo izdati le, če je obstoj kaznivega dejanja dokazan z gotovostjo (drugi odstavek 3. člena Zakona o kazenskem postopku, ZKP).

Iz navedenega je prav tako mogoče zaključiti, da v pravice posameznika ni mogoče poseči zgolj zato, ker je bila zoper njega vložena ovadba oziroma naznanitev kaznivega dejanja. Ovadba je obvestilo, s katerim lahko vsakdo obvesti organe odkrivanja kaznivih dejanj in pregona njihovih storilcev (policija, državno tožilstvo), o (domnevnem) obstoju kaznivega dejanja (146. člen ZKP). Gre torej za prvo informacijo oziroma indic policiji in državnemu tožilstvu, ki nato usmerita svoje aktivnosti  v preverjanje dejstev, ki so v ovadbi navedena. Pri tem se seveda lahko izkaže, da navedena dejstva ne držijo, kar vključuje tudi primere, ko ovaditelj ovadbo poda v slabi veri z namenom, da bi škodoval osebi, ki jo ovaja. Zgolj če policija in državno tožilstvo ugotovita, da obstaja višja verjetnost (utemeljen sum), da je bilo kaznivo dejanje storjeno, se zoper obdolženca vloži obtožni akt ali zahteva za kazensko preiskavo (20. člen ZKP), s čimer se prične sodni kazenski postopek, v katerem je mogoče osebo (s sodbo) spoznati za odgovorno storitve kaznivega dejanja.

Po pravnomočnosti sodbe sodišča pa v nekaterih primerih pride do omejitev socialnih pravic obsojene osebe. Tako na primer po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) oseba na prestajanju zaporne kazni ni upravičena do denarne socialne pomoči (10. točka drugega odstavka 28. člena). V zvezi s tem sicer opozarjamo na priporočilo št. 109 iz Letnega poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2019, v katerem Varuh priporoča, naj bodo tudi osebe v hišnem zaporu (za katere prav tako velja navedena omejitev) ob izpolnjevanju zakonskih pogojev upravičene do denarne socialne pomoči za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Odsotnost socialnih transferjev namreč povečuje verjetnost, da bodo te osebe kazniva dejanja ponovno izvršile, če si z legitimnimi sredstvi ne bi mogle zagotoviti pogojev za preživetje. Omejevanje socialne pomoči bi tako lahko bilo v nasprotju z enim izmed temeljnih ciljev izrekanja kazenskih sankcij, in sicer »da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje« (45.a člen KZ-1). Rešitev problema zlorab, ki je izpostavljen v pobudi, tako ni v brezpogojni ukinitvi sistema socialne zaščite za obsojence, pač pa v poostrenem nadzoru posameznikov – tako obsojenih kot tudi drugih – za katere obstajajo indici, da socialne transferje zlorabljajo. 

V pobudi je prav tako navedeno, naj se osebam, ki kazniva dejanja ponavljajo, izreče višja kazen ter naj se zapornikom odredi delo za simbolično plačilo. V zvezi s tem poudarjamo, da sodišča v skladu s tretjim odstavkom 49. člena KZ-1 ob odmeri sankcije upoštevajo tudi predhodno kaznovanost storilca. Prisilno delo pa je v skladu z 49. členom Ustave sicer prepovedano, se pa zapornikom v okviru prestajanja kazni zapora omogoča plačljivo delo kot del programa za ponovno vključevanje v družbo (15. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1).

Glede na to Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da predlog predlagatelja ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.
 

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Po preučitvi predloga predlagatelja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti posreduje odziv z vidika resorne pristojnosti (37. člen Zakona o državni upravi, ZDU-1; Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16).

V zvezi s predlogom, ki se nanaša na ukinitev socialne podpore kaznjencem poudarjamo, da pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči trenutno urejata Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15, 88/16, 31/18 in 73/18; v nadaljnjem besedilu ZSVarPre) in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 14/13, 56/13 – ZŠtip-1, 99/13, 14/15 – ZUUJFO, 57/15, 90/15, 38/16 – odl. US, 51/16 – odl. US, 88/16, 61/17 – ZUPŠ, 75/17,  77/18 in 47/19); v nadaljnjem besedilu ZUPJS).

V skladu z 2. členom ZSVarPre je denarna socialna pomoč socialno varstveni prejemek, namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.

V skladu s 6. členom ZSVarPre so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.

Denarna socialna pomoči je torej zadnja v vrsti pomoči, ki se samski osebi oziroma družini zagotovi, če si sama materialne varnosti začasno po merilih ZSVarPre ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati.

Okoliščine, na katere bi posameznik lahko vplival (t.i. krivdni razlogi), veljavni zakon (28. člen ZSVarPre) določa primeroma (med njimi je določena tudi okoliščina prestajanja zaporne kazni), splošno pa določa, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba:

• ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali
• ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane.

Osebe, ki so na prestajanju zaporne kazni, tako do denarne socialne pomoči niso upravičene, ker ne dosegajo minimalnega dohodka iz razlogov, na katere bi lahko vplivale. Po prestajanju zaporne kazni pa so lahko do pomoči ponovno upravičene, dokler ni krivda na podlagi na novo storjenega kaznivega dejanja pravnomočno ugotovljena. Domneva nedolžnosti je namreč ena izmed temeljnih načel kazenskega postopka, ki je v pravnem redu Republike Slovenije postavljen na raven ustavne pravice.

Če je torej podan samo utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ne gre za krivdni razlog iz 28. člena ZSVarPre, saj krivda še ni pravnomočno ugotovljena. Se pa pri odločanju o upravičenosti do denarne socialne pomoči, če se oseba nahaja v priporu praviloma upošteva, da imajo te osebe zagotovljeno 100 % oskrbo v smislu 31. člena ZSVarPre. Te osebe imajo namreč na podlagi Pravilnika o izvrševanju pripora (Uradni list RS, št. 36/99, 39/02, 114/04, 127/06, 7/07, 112/07, 62/08, 16/09 in 41/17) v priporu zagotovljeno brezplačno celodnevno oskrbo (tudi dietno prehrano), osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti, obleko in obutev (primerno letnemu času) ter sredstva za vzdrževanje osebne higiene (skladno s 3. točko prvega odstavka 31. člena ZSVarPre je osebi preživetje zagotovljeno na drug način, oziroma se skladno z 2. točko prvega odstavka 31. člena ZSVarPre najmanj 30 dni nahaja v ustanovi, v kateri ji je zagotovljena celodnevna oskrba) in posledično oseba do denarne socialne pomoči ni upravičena.

Dodajamo še stališče Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zvezi s priporočilom št. 109 iz Letnega poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2019,  v katerem Varuh človekovih pravic priporoča, naj bodo tudi osebe v hišnem zaporu (za katere prav tako velja navedena omejitev) ob izpolnjevanju zakonskih pogojev upravičene do denarne socialne pomoči za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

5. odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17) določa, da se lahko kazen zapora do devetih mesecev izvršuje tudi s hišnim zaporom, če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu. Navedeno zakonsko določilo torej opredeljuje hišni zapor kot zapor, ki se od prestajanja zapora v zavodu ne razlikuje v intenziteti odvzema prostosti, temveč v prostoru, kjer se izvaja, to je v poslopju, v katerem obsojenec stalno ali začasno prebiva oziroma javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo, torej ne v zavodu za prestajanje kazni zapora. Glede na sistemsko umestitev denarne socialne pomoči in njen namen denarna socialna pomoč ni institut, primeren za kritje sredstev za preživetje osebam, ki le-teh nimajo iz razlogov, na katere so vplivale same. Stališče Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je, da lahko obstajajo izjeme za zagotavljanje sredstev za preživetje osebam, ki le-teh nimajo iz razlogov, na katere bi lahko vplivale, vendar morajo te izjeme urediti področni zakoni (vendar ne z denarno socialno pomočjo iz sistema socialnega varstva), tj. v primeru oseb v hišnem zaporu, kazenska zakonodaja, ki je v pristojnosti Ministrstva za pravosodje. Če namreč kazenska zakonodaja omogoča prestajanje te oblike alternativne sankcije, je skrb Ministrstva za pravosodje oziroma tistega, ki izvaja kazenske sankcije, da tem osebam zagotovi sredstva za preživljanje, nikakor pa to ne more biti skrb celotne družbe.

Glede na navedeno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ocenjuje, da je sistem socialnih pomoči v skladu z veljavnim ZSVarPre ustrezno urejen kot zadnja varovalna mreža širšega sistema socialne varnosti, ki posamezniku pomaga pri preživetju, ko nastopijo okoliščine, na katere ne more vplivati oziroma ni mogel vplivati, zato predlog predlagatelja ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.